Leta 1898, ko je Mira imela sedem let, se je z očetom jezikoslovcem in literarnim zgodovinarjem Luko Pintarjem in mamo Marijo Kobilca, poročeno Pintar, sestro slikarke Ivane Kobilca, iz rodnega Novega mesta preselila v Ljubljano. Oče je tu dobil mesto skriptorja, kasneje pa je postal kustos in ravnatelj licejske knjižnice. Njena mama je končala učiteljišče in bila tudi dobra pianistka, ki je nastopala, vendar se je po poroki posvetila družini in vzgoji otrok. Zasebno je učila ročna dela, predvsem vezenje, kar je neumorno počela tudi sama, pripoveduje kustosinja iz Narodne galerija Mateja Krapež.
Ročnih del se je v mladosti pri mami učila tudi Mira in jih, čeprav nasledniki ne vedo kje, tudi razstavljala. V družinski zapuščini pa so se tako poleg umetniških del Ivane Kobilca, oljnih tihožitij in portretov, narejenih s svinčnikom in ogljem, slikarke Mire Pintar ohranili tudi njeni ročno vezeni prti in drugi izdelki.
Mirna, visoka in hudomušna plavolaska
Mira Pintar je v Ljubljani končala dekliški licej v Mladiki. Iz teh časov jo je sošolka Ilka Burger, poročena Vašte, opisala kot na videz resno dekle, ki pa je bilo v resnici veselo in polno hudomušnih domislic ter zelo prikupnega značaja. Njihova učiteljica likovnega pouka na Višji meščanski šoli je bila v šolskem letu 1906/07 Ivana Kobilca, ki pa po izteku šolskega leta ni ostala na liceju. V tem letu se je Mira Pintar začela pri njej izobraževati tudi v svojem prostem času. »Mira je bila ob pregovorno strogi materi navezana tudi na svobodomiselno teto Ivano, ki jo je imela skoraj za svojo hči,« pripoveduje Mateja Krapež. Ob tem dodaja, da je uveljavljena slikarka skrbela za njeno likovno izobrazbo in razgledanost, jo učila slikati in jo jemala s seboj na oglede razstav. Ko je Mira Pintar obiskala Ivano Kobilca v Berlinu, kjer je slikarka leta 1913 naslikala tudi potret nečakinje, ki velja za njeno najboljše delo iz tega obdobja, sta se odpravili na pohod po muzejih in galerijah tudi v Hamburgu.
Mira Pintar se je zasebno učila tudi jezikov, svoje likovno znanje je izpopolnjevala še v ljubljanski Jakopičevi šoli, v Krištofovem zavodu pa je spoznavala pisarniško delo in bila nato dvanajst let bančna uradnica. Čeprav je bila talentirana slikarka, se s svojimi deli nikoli ni predstavila javnosti, saj ni nikoli razstavljala.
Zavedala se je svojega dosega
Kot je v članku o njenem življenju in delu zapisala muzealka Lidija Tavčar, je to še ena zgodba »o zamolčani poti razgledane, neporočene in svojske ženske, 'zagledane' v vseh pogledih v likovno umetnost.« Med razlogi, zakaj Mira Pintar s svojimi deli ni izstopila iz zasebnosti, je Lidija Tavčar navedla njeno samokritičnosti.
Slikarka je bila tudi zbirateljica umetnin in med ustanovitelji Društva Narodna galerija. Kot poudarja Mateja Krapež, se je Mira Pintar »očitno zavedala svojega slikarskega dosega, s katerim ni mogla parirati znanju in talentu tete Ivane«.
Svoje poslanstvo je našla v dolgoletnem skrbništvu zbirke Ivane Kobilca. Za ravnanje s slikami ji je teta v pismih podajala natančna navodila, pojasnjuje sogovornica. Za okvirjanje slik, kar je sicer Kobilčeva počela sama, je domačim sporočila, naj naročijo okvir za sliko, ki naj bo, recimo, »samo rezan, z akantovimi listi in ne s pravo pozlato, da ga moram potem počez le sama poslikati, da lepo 'štima'«. Nečakinji je zaupala do te mere, da je v enem od pisem zapisala: »Če se je podpis izbrisal, naj pa Mira z oljnato barvo po teh črtah potegne.«
Mira Pintar je umrla leta 1980 v Ljubljani.
