Marta Pustišek je kot vrhunska telovadka leta 1936 odšla na poletne olimpijske igre v Berlin. Med prvimi Slovenkami, ki so se kot del osemčlanske jugoslovanske ženske telovadne ekipe udeležile te velike športne prireditve, so bile ob njej še Lidija Rupnik, Ančka Keržan in Tuša Hribar. Nastop v mnogoboju, sestavljen iz obvezne in poljubne vaje na gredi, vaje na bradlji ter konju na preskoku, poljubne proste vaje in vaje z izbranim orodjem, so opravile dobro. Med osmimi ekipami so se uvrstile na četrto mesto in tako bile ne samo na prvem olimpijskem nastopu, temveč tudi nedaleč od prve olimpijske ženske medalje.
To pa je bil le eden od športnih uspehov Ljubljančanke Marte Pustišek, rojene leta 1917 in šolane za učiteljico. Potem ko se je pedagoško izobrazila, je bila dolgo brez službe. Zaposlitev je nato dobila leta 1939 v Prekmurju, kjer je živela do začetka druge svetovne vojne, ko se je vrnila v rodno mesto. V Ljubljani se je nato telovadka, ki je bila tudi pripadnica narodno zavednega društva Sokol Narodni dom, aktivno vključila v Osvobodilno fronto. Italijani so jo kmalu zaprli, preživela je taborišči na Rabu in v Gonarsu. Po italijanski kapitulaciji se je leta 1943 vrnila v domače mesto, kjer so jo nedolgo zatem aretirali Nemci in jo internirali v Nemčijo, kjer je delala kot hišna pomočnica.
Priljubljena učiteljica telovadbe
Po osvoboditvi se je vrnila v Ljubljano, kjer je ob pomanjkanju učiteljev za telesno vzgojo na klasični gimnaziji in gradbeni-tehnični šoli začela učiti telovadbo. Nečak vrhunske telovadke Janez Pustišek pravi, da je na univerzi za tretje življenjsko obdobje, ki jo obiskujeta z ženo, spoznal nekaj njenih dijakinj. »Vse, s katerimi sem govoril, so teto kot učiteljico telovadbe ohranile v najlepšem spominu, kar je redkost, saj je telesna vzgoja nekaj, kar se je pogosto jemalo z levo roko,« pravi sogovornik. Dodaja, da je Marta Pustišek športno aktivnost znala priljubiti ne samo zaradi svojega znanja, izkušenj in uspehov, temveč tudi s svojo izjemno prijetno osebnostjo in duhovitostjo.
Športnica pa je igrala tudi harmoniko, pripoveduje Janez Pustišek, kar je bilo povezano tudi s telesno aktivnostjo. »Ritmične vaje so bile pri Sokolu velikokrat povezane z glasno. Ko so sredi 30. let po radiu predvajali govorna navodila za telovadne vaje, je to vedno spremljala tudi glasba za njihovo ritmično izvajanje.« Sokolsko gibanje pa je bilo nekaj zelo močnega, še poudari sogovornik.
Ob že omenjeni olimpijadi je Marta Pustišek v jugoslovanski ekipi telovadk leta 1938 sodelovala tudi na sokolskem oziroma slovanskem prvenstvu v Pragi, kjer so zasedle druge mesto. Mnogoboj je v tem primeru potekal iz poljubnih vaj s kiji, obveznih in poljubnih vaj na bradlji ter na krogih v gugu, poljubnih vaj na krogih in konju na preskoku, metanja diska in teka na 60 metrov. Na skupinskem tekmovanju pa je bila pod okriljem ženske vrste Sokola Narodni dom tudi del ekipe, ki je osvojila zastavo kraljice Marije. O svojih športnih uspehih, kot pravi Janez Pustišek, teta ni veliko pripovedovala. »Je pa bila nanje tiho ponosna,« pripoveduje.
V zgodovino športa se je Marta Pustišek zapisala tudi kot odlična atletinja, predvsem v skoku v daljino. Po vojni je tekmovanje opustila. Umrla je leta 1966. O Marti Pustišek, ki je življenje zapisala športu, pa na poteh po spregledani ženski Ljubljani pripoveduje tudi Barbara Kapelj. Tovrstne vodene oglede bo v juniju imela vsako nedeljo ob 18. uri. Zbirno mesto za turo Ljubljančanke je pred lokalom Daktari.
