Znanstvenica Marija Perpar se je rodila leta 1904 v Tolminu, od koder se je preselila že v mladih letih, saj je klasično gimnazijo obiskovala v Ljubljani, kjer je leta 1923 tudi maturirala. Še isto leto se je vpisala na filozofsko fakulteto na oddelek za kemijo. Diplomirala je leta 1927 in se nato odločila še za študij na oddelku za kemijo na tehniški fakulteti ter ga tudi uspešno zaključila. Z izobraževanjem je še nadaljevala in napisala doktorat, ki ga je na filozofski fakulteti v Ljubljani zagovarjala leta 1929.
Svoje raziskovalno delo je Marija Perpar začela uresničevati po drugi svetovni vojni, pred tem pa je poučevala na gimnazijah v Mariboru in v Ljubljani na Gimnaziji Poljane. Zaradi sodelovanja v feminističnem gibanju, delovala je v ženskih društvih, so jo leta 1933 kazensko premestili na realno gimnazijo v Celju, med vojno pa je zaposlitev izgubila in bila dlje časa tudi v zaporih in na prisilnem delu.
Po vojni se je najprej zaposlila na ginekološko-porodniški kliniki kot vodja kemičnega laboratorija, dokler ni leta 1946 zasedla mesto docentke za organsko kemijo na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in na noge postavila katedro za organsko kemijo, ki jo je dolga leta tudi vodila. Leta 1952 je postala izredna profesorica, pet let kasneje pa redna profesorica za organsko kemijo in analizo. Do leta 1950 je predavala tudi na filozofski fakulteti poglavja iz organske kemije in do leta 1955 tam vodila demonstracije iz organske kemije.
Ni marala bleferjev
Raziskovalke in profesorice Marije Perpar se redni profesor za organsko kemijo fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Branko Stanovnik spominja kot zelo strokovne, odločne, trdne in zanesljive. »Kar zadeva znanje, je bila zelo stroga, ni marala bleferjev in imela je izjemen instinkt, da je prepoznala, v katerem študentu je kaj in v katerem ni nič,« poudarja znanstvenik. Znala je izbrati dobre študente, še dodaja sogovornik, ki jim je omogočila asistentsko mesto in skrbela za njihov znanstveni razvoj. »V tem je bila edinstvena na celi fakulteti,« o Fifi, kot so kemičarko klicali, še pripoveduje Stanovnik, medtem ko so njeni delovni sobi zaradi nizkih vrat rekli podmornica.
Marija Perpar, ki je bila pomembna osebnost pri oblikovanju generacije kemikov, je študente spodbujala tudi k izpopolnjevanju v tujini in jim pomagala pri iskanju zaposlitve. V Sloveniji pa jih je vodila na strokovne ekskurzije, na katerih so v tovarnah in laboratorijih spoznavali uporabno plat kemije. Predavala je organsko kemijo, organsko analizo in izbrana poglavja iz organske kemije ter iz teh predmetov vodila tudi vaje.
Raziskovalno se je Marija Perpar ukvarjala z različnimi področji organske kemije in tehnologije, s svojim delom pa je veliko doprinesla tudi k razvoju farmacevtske industrije. V domači in tuji znanstveni ter strokovni literaturi je objavila okoli 100 člankov, ki so nastajali s številnimi sodelavci. Nepozabna pa je bila tudi kot avtorica odličnih učbenikov, med drugim tudi za srednjo šolo in vključena v snovanje kemijskega strokovnega izrazja.
Ljubiteljica gora
Marija Perpar, ki je svoje življenje intenzivno posvetila znanosti, je bila velika ljubiteljica gora, kamor je večkrat na izlet odpeljala tudi svoje študente. Rada je planinarila, sicer pa se je držala bolj zase. Vedelo se je, da je posvojila prizadeto deklico. Nekateri so bili celo prepričani, da je njena prava mati, ker sta si bili tako podobni. Svoj čas je stanovala skupaj z neko medicinsko sestro in s svojo posvojenko, je o osebnem življenju zadržane kemičarke zapisano v knjigi Pozabljena polovica, ki portretira ženske iz 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Za svoje delo je prejela tudi nagrade, umrla pa je leta 1990.
