Rokavičarju Janezu Nepomuku Horaku in gospodinji Mariji, rojeni Haar, se je Marija Murnik Horak leta 1845 rodila kot tretja od petih otrok. Najprej so živeli na Židovski stezi 232 in se kasneje preselili na Florjansko ulico 94. Družina je bila v gospodarskem in narodnem smislu napredna, pojasnjuje Nataša Budna Kodrič iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Oče Marije Murnik Horak je bil angažiran ljubljanski obrtnik, eden od soustanoviteljev obrtnega podpornega društva in njegov predsednik, opravljal pa je tudi več mestnih in deželnih funkcij ter bil med začetniki meščanske stranke.
Marija Murnik Horak je odraščala v narodno zavednem in družbeno angažiranem okolju. Končala je industrijsko šolo pri uršulinkah, v javno življenje pa najprej vstopila kot recitatorka in igralka v ljubljanskih in tržaških čitalnicah.
Leta 1870 se je poročila s pravnikom Ivanom Murnikom, ki se je ob selitvi iz Radovljice v Ljubljano kmalu vključil v tukajšnje družbeno življenje.
Par je brez otrok živel na Kongresnem trgu 7, v stavbi današnje Slovenske matice, kjer je Marica, kot so jo klicali bližnji, ob odsotnem možu precej samevala. Bila je izobražena in duhovita, kot jo je opisal njen sodobnik Janko Kersnik, pa tudi odločna in ostra ter ranljiva in krhka, kot o njej na podlagi zgodovinskih virov pravi Nataša Budna Kodrič. Močno jo je zaznamovala zgodnja smrt mame, ki je umrla, ko je imela Marija Murnik Horak komaj šest let. »Svojo usodo je dojemala kot kruto,« pojasnjuje sogovornica in ob tem navede besede Marije Murnik Horak iz pisma možu: »Kar si jaz želim, se zgodi malkirkrat, osoda je huda iz mano in jako nemila.« Kasneje pa mu je še napisala: »... če bi mati živeli, bi ne bla tako sama.«
Skoraj ni bilo društva, v katerem ne bi sodelovala
Kljub temu pa je bila Marija Murnik Horak že od svoje mladosti družbeno dejavna in je pomembno oblikovala društveno življenje v Ljubljani. Skoraj ni bilo društva, ki je nastalo od 60. let 19. stoletja naprej, v katerem ne bi sodelovala. Bila je med ustanoviteljicami in vodja tečajev Dramatičnega društva, pomagala Sokolu in bila med odbornicami Dijaške in ljudske kuhinje. Družila se je z angažiranimi meščankami in zbrala okoli sebe ženske, ki so začele javno nastopati. »Njihov nastop, delovanje, cilji niso imeli nobene zveze s feminizmom, bile pa so nujen predpogoj, da se je tudi na Slovenskem pozneje lahko razvilo žensko gibanje,« poudarja Nataša Budna Kodrič. V krogu Marije Murnik Horak se je namreč aktivirala tudi Franja Tavčar, ustanoviteljica in predsednica Splošnega ženskega društva, ki je bilo leta 1901 prvo slovensko feministično društvo. Marija Murnik Horak je imela pomembno vlogo pri prvem koraku v smeri aktivacije žensk v javnem prostoru. »Njihovo delovanje je bilo narodno podporno, kulturno in dobrodelno. To je bila agenda delovanja ženskih krožkov na Slovenskem vse do začetka 20. stoletja,« je še jasna Nataša Budna Kodrič.
Leta 1892 se je Marija Murnik Horak zavzela za ustanovitev ženske podružnice narodnoobrambne Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, ki jo je vodila do svoje smrti leta 1894. Zaradi narodne zavednosti in dobrodelnosti, pomagala je predvsem revni mladini in sirotam, pa je bil njen pogreb »kakoršnjega bela Ljubljana že dolgo ni videla. Sploh ni bila menda tako veličastno pokopana doslej še nobena slovenska žena, kakor uzorna rodoljubkinja Marija Murnikova,« so takrat zapisali v Kmetijskih in rokodelskih novicah.
