Rodila se je leta 1768 v Klečah pri Ježici, od koder se je poročila v mesto. Prvi mož Helene Sever je bil 27 let starejši Jožef Stepan, gospodar gostilne pri Figovcu, ki je aprila leta 1797 umrl, nato pa novembra še edini njun otrok. Mlada vdova je po moževi smrti postala posestnica Figovca in se po enem letu znova poročila. Tokrat je izbrala skoraj osem let mlajšega Mihaela Smoleta, ki je bil precej predan poslu in se je sam ukvarjal tudi z žitno trgovino.
»Za časa Helene Smole je bila gostilna Figovec tipična ljubljanska predmestna pivnica in furmanska (prevozniška) gostilna. Stala je na križišču dveh ljubljanskih vpadnic, takrat Marije Terezije ceste (današnje Gosposvetske ceste) in Dunajske ceste (današnje Slovenske ceste),« o njeni zgodovini pripoveduje Barbara Pečnik, avtorica knjige Samo zaradi lakote in žeje gre Slovenec malokdaj v krčmo, v kateri obravnava ljubljanska gostišča na prelomu iz 19. v 20. stoletje.
Ker so se v njej ustavljali furmani s konji in vozovi, še pripoveduje sogovornica, je imela prostor za daljši postanek, velike obokane hleve in »čedne sobe za prenočevanje«. V njo je zahajalo kmečko prebivalstvo, ki je v mesto prihajalo ob semanjih dneh in po opravkih. Gostilna Figovec pa je ostala furmanska krčma še dolgo po tem, ko je Ljubljana že dobila železnico. »Še vedno so vozili konji, le da na krajših razdaljah. Šele tramvaj in motorni promet sta z ljubljanskih ulic spodrinila konjske vprege,« pojasnjuje Barbara Pečnik.
Ženske lahko
Konec 18. stoletja in v začetku 19. stoletja je bilo gostilničarstvo v veliki meri še družinska obrt, v katero so bili vključeni vsi družinski člani. »Gostilničarske žene in hčerke so bile tako kar običajna delovna moč v domači gostilni, bile so kuharice ali pa so pomagale v strežbi,« še preteklost te dejavnosti posreduje sogovornica.
Ženske so to obrt praviloma lahko vodile le kot vdove in dedinje, kar se je zgodilo v primeru Helene Smole. »Ni si poiskala zakupnika, kot je to bilo zelo pogosto v takih primerih, temveč je sama uspešno vodila gostilno,« poudarja zgodovinarka.
Mihael in Helena Smole sta imela pet otrok, med temi sta odraslost doživela le Andrej in Miha, ki jima je oče zapustil bogato zapuščino, s katero jima je mama lahko zagotovila tudi dobro izobrazbo.
Od gostilne do poštnih hlevov
Pet let po smrti drugega moža se je Helena Smole znova poročila, s 13 let mlajšim Francem Valentinom, s katerim sta nadaljevala obrt in družinsko premoženje z nakupom sosednjih hiš še povečala. Slovela sta po žitni trgovini, Franc pa je vodil še poštne hleve, zato je v sklopu Figovčevih hiš nekaj časa delovala tudi poštna uprava.
Helena Smole, kasneje Valentin, je veljala za zelo podjetno žensko. Smoletovka, kot so jo klicali tudi še po poroki z Valentinom, si je zelo želela, da bi oba otroka vpeljala v posel, kar ji je pri Mihi uspelo, vendar ne tudi pri Andreju.
Andrej Smole, zbiralec pesmi, prevajalec in založnik, ki se je s Prešernom – če ne že prej med šolanjem – seznanil okoli leta 1820 v domači gostilni, je veljal za veseljaka, med drugim je bil član »komisije za uničevanje vina«, brez občutka za varčnost, a s čutom za kulturo. Njegove dolgove je neredko plačevala njegova mati Helena, nazadnje Valentin, ki je umrla leta 1833.
