»Socialni čut Franje Tavčar je bil izražen predvsem v njenem delovanju za zaščito otrok, posebno sirot, ki jih v njenem času ni bilo malo. Pravijo, da je po potresu leta 1895 pod šotori kuhala za osirotele otroke. Zanje je pod okriljem organizacije Kolo jugoslovanskih sester vodila tudi počitniške kolonije na morju,« pripoveduje sociologinja Milica Antić Gaber z ljubljanske filozofske fakultete, tudi ena od urednic knjige Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, v kateri je napisala tudi portret humanitarke in ustanoviteljice številnih ženskih društev.
Franja Tavčar je bila v svoji skrbi za sirote tako prizadevna najverjetneje zato, ker je to doživela tudi sama. Leta 1868 se je s priimkom Košenini rodila v meščanski družini in že dva meseca po njenem rojstvu ji je umrla mama, tri leta kasneje še oče. Zanjo so skrbeli bratje in sestre po materini strani, posebno bogati stric Franc Lukman, ki je bil znan ljubljanski trgovec s čipkami, in stric Rajko Arce, gledališki mecen, ter njegova sestra Josipina – Ajka. S slednjo je že kot deklica hodila v čitalnico na dobrodelne predstave in predavanja ter s temi obiski redno nadaljevala tudi v kasnejših letih. V šolo je Franja Tavčar hodila k uršulinkam, v dobro založeni knjižnici strica Rajka pa je redno prebirala nemško in slovensko literaturo, že zgodaj sta jo zanimali umetnost in slovenska politika.
Četrtkovi krožki
Že v mladosti je bila pogumno dekle, zgodbo o Franji Tavčar v omenjeni knjigi posreduje Milica Antič Gaber. Na sprejemu ob obisku cesarja Franca Jožefa si je zamislila, da so učenke v slovenskih narodnih nošah in s trobojnico cesarja pozdravila z živijo, zavedna Ljubljančanka in Slovenka pa je bila kasneje, čeprav je delovala tudi onkraj deželnih meja.
S 17 let starejšim pisateljem, pravnikom in politikom Ivanom Tavčarjem, ki je bil med letoma 1911 in 1921 tudi ljubljanski župan, se je poročila leta 1887. S petimi otroki sta živela na Visokem in na Bregu 8 v Ljubljani (danes številka 10), kjer so bila vrata njihovega mestnega doma gostoljubno odprta. Ob četrtkih je Franja Tavčar organizirala srečanja krožka literatov in prijateljev književnosti, podpirala pa je tudi mlade ustvarjalce, med njimi Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja, Otona Župančiča in druge, ki so prav tako zahajali k Tavčarjevima. Mladi talenti so imeli dostop do njune bogato založene knjižnice in znana je anekdota, kako si je Ivan Cankar nekoč izposodil izvod Ljubljanskega zvona, ki ga nikoli ni vrnil. Ivan Tavčar je zaradi tega pretrgal stike z mladim pisateljem, a sta spor s posredovanjem Franje le rešila. Veliko revnih in nadarjenih dijakov je k dobrotnici prihajalo na kosilo, pomagala pa jim je tudi finančno. Kot ljubiteljica domačega slikarstva je Franja Tavčar na svoje stene obesila tudi slike Ivane Kobilca.
Gospa županja
Čeprav so Franjo Tavčar številni klicali »gospa županja«, je s svojim delovanjem v javnem prostoru močno prestopila to protokolarno vlogo. Ob dobrodelnem delu za otroke, med drugim je bila v vodstvu otroškega in materinskega doma v Ljubljani, je skrbela tudi za revne in vojake, ki jim je med prvo svetovno vojno na bojišče pošiljala pisma, organizirala zbiranje oblačil zanje in kuhanje marmelade. Za pomoč je zbirala tudi prostovoljne prispevke in različne vrste blaga, za to pa pridobila številne premožne darovalke in darovalce, pri čemer ji je bilo tudi to, da je bila »gospa županja«, v prid, pojasnjuje Milica Antić Gaber.
Bila je med začetnicami Splošnega ženskega društva iz leta 1901, ki ga je tudi vodila, prav tako je sodelovala pri nastanku prvega ženskega telovadnega društva Atena in dekliškega internata Mladika, če omenimo le nekatere. Od leta 1919 je bila druga podpredsednica Narodne ženske zveze SHS, ki je bila del Mednarodne ženske zveze. »Bila je vsestransko aktivna in leta 1918 na primer zbirala podpise za podporo Majniški deklaraciji, angažirala pa se je tudi za zedinjenje južnoslovanskih narodov,« pojasnjuje sogovornica. Pomembna je bila njena vpetost v »napredna, liberalna ženska društva, v katerih je opozarjala na nevarnosti, ki ženskam pretijo iz klerikalnega političnega tabora«.
Franja Tavčar se je zavzemala za uveljavitev žensk v javni sferi in ženske pravice in je v marsičem presegla pričakovanja in delovanje žensk svojega časa. Za svoje delo je prejela številna odlikovanja, med drugim so jo razglasili za častno meščanko Ljubljane. Aktivna je bila vse do svoje smrti 7. aprila 1938.
