»Pravo je bilo rezervirano za moške,« je povedala njena hčerka Branka Lovrečič. Na pravu je bila Danica Lovrečič ena od petih žensk med 100 moškimi študentskimi kolegi. »Imela je samozaupanje, s katerim si je izbojevala svoje življenjske bitke,« je svojo mamo predstavila sogovornica. In tako je bodoča policistka leta 1935, kljub posmehljivim opazkam na pravni fakulteti, nenaklonjeni študentkam, diplomirala. Leto kasneje je dobila službo na policiji.
Postala je prva ženska v Jugoslaviji, ki ji je uspelo priti na tak položaj, kar je bila delno zasluga tudi Splošnega ženskega društva. To si je po prvi svetovni vojni namreč sistematično prizadevalo, da bi na ključna mesta v družbi stopile tudi ženske.
»Ko so ženska društva izvedela zanjo, diplomirano pravnico, so predlagala, da jo z banske uprave prestavijo na policijo, kjer bi prevzela področje prostitucije in mladinskega kriminala. Preveč je bilo namreč pritožb nad neustreznim ravnanjem moških orožnikov (policistov) z ženskimi prestopnicami,« je pojasnila Branka Lovrečič. Ne da bi njeno mamo vprašali ali ji vsaj kaj omenili, pripoved nadaljuje sogovornica, je bila z dekretom premeščena na upravo policije v Ljubljani v Prešernovi ulici.
Njena naloga je bila, da ustanovi tako imenovani socialni odsek kazenskega oddelka, kjer se je deset let ukvarjala s prostitucijo, mladinskim kriminalom, umori (predvsem detomori), sodomijo in preprečevanjem spolnih bolezni.
Kot policistka in kasneje policijska komisarka je s človeškim razumevanjem zapisovala življenje prostitutk. Pisatelj Vladimir Bartol, ki je večkrat prišel k njej v službo, ji je ob prebiranju teh zgodb nekajkrat rekel, da bi lahko začela pisati. Kar kasneje tudi je, vendar o drugih stvareh. V reviji Borec je objavljala članke predvsem o policiji pred in med vojno ter svojem prijateljstvu z dr. Vladimirjem Kantetom.
Kmalu po vojni se je Danica Melihar poročila z Brankom Lovrečičem. Oba sta bila kriminalistična inšpektorja in podpornika Osvobodilne fronte, zaradi česar je bil Branko aretiran, mučen in bi bil tudi ustreljen, če mu ne bi uspelo zbežati.
Po osvoboditvi je Danica Lovrečič kratek čas preživela v zaporu. Nato sta kriminalista postavila strukturo delovanja nove policije, nedolgo potem pa je kot še 38 kolegov policistka izgubila službo. Zato se je zaposlila kot sekretarka na pravni fakulteti, kjer je kasneje postala in vse do upokojitve tudi ostala strokovna vodja knjižnice.
Neumorna organizatorka izletov
Ko so se v zgodnjih 60. letih preselili na Kolezijo, se je spominjala Branka Lovrečič, je njena mama, ki se je spominja kot drzne, radožive, odlične organizatorke in intelektualke svojega časa, začela organizirati izlete za krajevno skupnost. To je počela naslednjih 33 let.
»Zanimanje med krajani za njene izlete je bilo tàko, da ni nikoli imela praznega sedeža na avtobusu in sta z očetom vodila tudi dva avtobusa hkrati,« je povedala sogovornica. Nekdanja policistka je izlete organizirala do najmanjše podrobnosti. Natančno je premislila potovalni načrt, določila sedežni red, da je vsak dobil pravega soseda in pravi sedež, izbrala prehrano in pripravila strokovno vodenje.
Izlete je vodila še kot 87-letnica in v številkah je ta njena dejavnost videti takole: organizirala je 317 izletov in počitnikovanj v 15 držav za 14.165 udeležencev in udeleženk. Na izletih je preživela 463 dni in v teh potovala z avtobusi, letali in ladjami.
Danica Lovrečič je umrla leta 2005.