Branislava Sušnik je v Paragvaju našla svoj osebni mir in ponovno intelektualno potrditev. Najbolje se je »počutila med staroselci«, o antropologinji slovenskega rodu pripoveduje Marija Mojca Terčelj z oddelka za etnologijo in antropologijo Fakultete za humanistične vede Koper. Malomeščanski sloj, ki naj bi mu po statusu Branislava Sušnik v Paragvaju pripadala, je cenil njeno delo, nikoli pa ni razumel njenega obnašanja. »Bila je zelo neposredna in je vsakemu povedala to, kar si misli, kar je v latinskoameriški družbi neprimerno. Zato je veljala za posebnico, čudakinjo in garačko,« pojasnjuje Marija Mojca Terčelj, ki se je pred kratkim vrnila iz Paragvaja, kjer je preučevala dokumentacijo Branislave Sušnik.
Iz Medvod v svet
Antropologinja se je rodila leta 1920 v Medvodah. Veliko je brala, saj so ji knjige pri hudih bolečinah, ki jih je že od otroštva trpela zaradi deformacije hrbtenice, pomenile tolažbo. V srednjo šolo je hodila na poljansko gimnazijo, po italijanski okupaciji pa je na ljubljanski filozofski fakulteti diplomirala iz zgodovine. V Rimu je, kot edina ženska, obiskovala visoko šolo orientalskih ved, na Dunaju pa je tudi doktorirala.
Po drugi svetovni vojni se je iz Slovenije izselila. V Genovi se je vkrcala na ladjo za Buenos Aires, kjer se je po enomesečni plovbi izkrcala leta 1947. Tu je s pomočjo slovenskih šolskih sester prišla v stik z bogato mecensko družino Barbero, ki je v paragvajski prestolnici hranila etnografsko zbirko. Od leta 1952, ko so za zbirko zgradili muzejsko stavbo, pa vse do upokojitve je bila direktorica ustanove, je o njenem izobraževanju in začetkih v Južni Ameriki v nekrologu zapisala Irene Mislej.
Delo Branislave Sušnik posega na področje etnolingvistike in etnozgodovine, pomembno pa je za razumevanje paragvajskih staroselskih skupnosti. Prva je napisala slovarje številnih paragvajskih staroselskih jezikov, izdala več kot 75 samostojnih publikacij, med njimi sta dve izšli tudi v slovenščini: Med Indijanci Lengua (1953) ter Totemizem in šamanizem pri Čamakokih (1959). Vodila je tudi katedro za ameriško arheologijo in etnologijo na Filozofski fakulteti v Asuncionu.
Na teren v vojaški opremi
V raziskovanju Branislave Sušnik so izjemnega pomena njene terenske ekspedicije. Med letoma 1951 in 1975 je opravila 17 večmesečnih terenskih raziskav med različnimi etničnimi skupinami. Cestne povezave so bile slabe, zato je najpogosteje potovala z rečnimi ladjami, pot v notranjost pa nadaljevala s konji, mulami ali peš, delovne okoliščine antropologinje opisuje Marija Mojca Terčelj. Ker se je podajala večinoma na območja, kamor civilno prebivalstvo ni imelo dostopa, ji je država vedno dodelila tudi dva vojaka, ki sta teren dobro poznala. Oborožena pa je morala biti tudi sama. Na teren je odhajala v vojaških oblačilih, škornjih in z moškim klobukom.
Ob pregledu arhiva Branislave Sušnik sogovornica poudarja, koliko »mukotrpnega dela je imela ob pripravah na svoje ekspedicije«. Za vstop na obmejna območja Chaca, ki je bil v času njenega raziskovanja militarizirano območje, je morala dobiti dovoljenje paragvajske vojske. Branislava Sušnik je bila ena prvih žensk, ki se je podala globoko v tropski pragozd Paragvaja in sušne predele Chaca.
Antropologinja se je uveljavila v patriarhalni družbi, ki je ženske postavljala v sfero doma ali pa v dobrodelne dejavnosti, tudi pravi sogovornica. Veliko moči in volje je potrebovala, da je lahko delovala kot znanstvenica v državi, ki ni veliko vlagala v razvoj znanosti in kulture. V latinskoameriških strokovnih krogih je delo Branislave Sušnik danes zelo cenjeno, medtem ko je bila v Sloveniji dolga leta spregledana.
Uporni duh
Branislava Sušnik je bila uporniška osebnost, njen življenjski stil je bil izstopajoč in nenavaden. Veliko je tudi kadila, kar je bila takrat le domena moških. A ključ njene izjemnosti je, kot poudarja Marija Mojca Terčelj, da je za raziskovanje na kocko postavljala svoje zdravje in je zato pred prvo odpravo leta 1956 napisala tudi oporoko. Živela je samotarsko, je pa v svoje koledarje večkrat zapisala, kako je osamljena, tudi pravi sogovornica. Branislava Sušnik je umrla leta 1996. V Paragvaju je leta 1992 prejela nagrado za dosežke v znanosti, po smrti so ji posvetili znamko, po njej poimenovali ulico in jo odlikovali za znanstveni prispevek k paragvajski identiteti. Matjaž Žbontar je o njej posnel dokumentarni film. Prihodnje leto pa bo v Slovenskem etnografskem muzeju raziskovalki posvečena razstava.
