Eleonora Jenko Groyer se je kot prvorojenka med štirimi otroki leta 1879 v Ljubljani rodila Ljudevitu in Tereziji Jenko. Osnovno šolo je obiskovala pri uršulinkah in srednjo šolo končala na Dekliškem zavodu carice Marije v Cetinju, saj Avstro-Ogrska ženskam ni omogočala šolanja na gimnaziji, diploma na Ženskem učiteljišču, ki je bilo v Ljubljani ustanovljeno leta 1871, pa ni omogočala vpisa na univerzo.
Medicino so ženske v tistem času lahko študirale v Švici ali Nemčiji, pa tudi v Sankt Peterburgu, kjer so konec 19. stoletja ustanovili Ženski medicinski inštitut. Študirala je prav tam, diplomirala leta 1907 in tako postala prva slovenska zdravnica. Isto leto se je tudi poročila s Friderikom Groyerjem.
V Avstro-Ogrski diplome ni mogla nostrificirati. Leta 1911 so ji izdali dovoljenje za opravljanje zdravniške prakse, ki pa je veljalo samo na Kranjskem in v Avstrijskem primorju.
V Volovskem pri Opatiji, kamor je sledila možu, je po birokratskem boju kot prva zdravnica odprla zasebno prakso. V vodiču za zdraviliške goste, ki je vsako leto izhajal v tem obmorskem letovišču avstro-ogrske elite, je bila leta 1912 med oglasi za 32 zdravnikov, ki so tam imeli svoje ordinacije, navedena tudi Eleonora Jenko Groyer. Sprejemala je vsak dan med 11. in 12. uro in popoldne med 15. in 16. uro. Med 19 zdravniki, ki so imeli telefon, je bila tudi ona, s telefonsko številko 3.
Nezaupanje do ženske zdravnice
Prva svetovna vojna je nato prekinila njeno delo in vrnila se je v Ljubljano, kjer je prav tako odprla svojo ambulanto in kjer so se njene težave kot prve zdravnice nadaljevale. Leta 1921 je Slovenska zdravniška zbornica zavrnila veljavnost njene diplome, zato je morala v Zagrebu opravljati še dodatne izpite in bila nato ponovno promovirana v doktorico medicine. »Ker se ni mogla zaposliti v državnem zdravstvenem zavodu, je delovala v zasebni praksi, kar pa je bilo takrat za žensko še posebej težko. Gospodarske krize ter splošno pomanjkanje in nezaupanje do žensk so bili razlogi, da je ostala malone brez zaslužka. A kljub vsemu je med vojno nesebično pomagala OF tako s svojimi instrumenti in zdravili kot tudi s prostovoljnim delom,« o družbenih preprekah, s katerimi se je soočala prva zdravnica, pripoveduje docentka z ljubljanske medicinske fakultete Živa Melik. »Prve izobražene ženske so morale moškim dokazati, da niso tako nesposobne, kot so bili prepričani. Seveda pa so pri njih naletele na nasprotovanje in onemogočanje,« še pravi sogovornica.
Ob zdravniški praksi v Ljubljani je Eleonora Jenko Groyer veliko objavljala v Ženskem svetu in drugih revijah, saj je želela izobraziti ženske na tistih področjih, kjer je bilo zaradi nevednosti narejene veliko škode, pomen njenega dela osvetljuje Živa Melik. Prva slovenska zdravnica se je podpisala pod članke o sončenju, negi kože, nosečnosti in materinstvu, razvoju otroka, o vlogi vitaminov v prehrani in drugem. Veliko je pisala tudi o koži, ki je bila za ženske v tistem času pomembna tudi zaradi zaposlitve. »Če ima kdo opazne kožne nepravilnosti, zbuja pri soljudeh odpor in strah, da gre za nalezljivo bolezen, in se takemu človeku če le mogoče izogibajo. Zato je lepa ali vsaj zdrava koža pomembna za vse, najbolj pa za tiste poklice, pri katerih človek prihaja v stik z večjo skupino ljudi. Med prvimi ženskimi poklici – učiteljice, šivilje, trgovke – je bilo precej takih,« tudi pojasnjuje sogovornica.
Eleonora Jenko Groyer je umrla leta 1959.
