Pot spominov in tovarištva: Samo še Golovec pade, pa bo

Romantičen most pri zadrževalniku

Na poti od Koseškega bajerja proti Brdu človek v zelenju pozabi, da je pravzaprav v mestu, in pred pokritim mostom na Glinščici, nedaleč od novega zadrževalnika, vstopi v miniaturno različico filma z Meryl Streep in Clintom Eastwoodom v glavni vlogi. Na mostu par srednjih let opazuje ribe v Glinščici, ki se zaganjajo proti toku.

Hannelore in Frank prihajata iz Bretanje in po Evropi potujeta z vlakom. »Kadar prideva v tuje mesto, ga rada raziščeva peš ali s kolesom, v Mestnem muzeju pa sva včeraj izvedela za to spominsko 'žično pot' ter njeno zgodovino in se odločila, da jo prekolesariva v celoti.«

V bližini mostu so ostali še temelji bunkerja, enega od številnih utrdb, ki so jih leta 1942 zgradili italijanski okupatorji, da so neupogljivo mesto obdali z žico. Nedaleč od bunkerja 22. aprila, na dan Zemlje, vsako leto posadijo drevo. »Danes je v Parku prijateljstva, kot smo poimenovali ta nasad, že okoli 30 dreves,« pripoveduje Nuša Kerševan, nekdanja ljubljanska županja in dolgoletna predsednica Društva Zeleni prstan.

Kovinske oznake na tleh z vgraviranimi napisi razkrivajo, kdo jih je posadil in komu so posvečena. Darovali so jih denimo nekdanji predsedniki države in nekdanji župani, pa tudi nepalski veleposlanik v zahvalo za pomoč ob uničujočem potresu v njegovi domovini. Društvo običajno tam tudi samo posadi drevo, kadar se hoče zahvaliti kateremu od svojih članov ali ljudem, ki so prispevali k temu, da je pot danes v boljši kondiciji, kot je bila kdajkoli doslej.

Strgar je hotel pot preorati

Vselej ni bilo tako. Po osamosvojitvi Slovenije ji je grozilo, da jo bodo preorali, jambore z rdečo zvezdo, ki so stali na vpadnicah, pa so mestne oblasti z obrazložitvijo, da jih je treba prepleskati, v noči pred petdeseto obletnico Osvobodilne fronte skupaj z delom spomenika ob Litijski cesti v Štepanjskem naselju odstranile.

»Takratnega župana Ljubljane, Jožeta Strgarja, smo komaj prepričali, da pot ni noben komunistični spomenik, temveč obljudena rekreativna površina, in da jo je treba ohraniti ter vzdrževati,« se nekdanja ljubljanska županja spominja časov, ko so skupaj s prvim predsednikom društva Matjažem Kmeclom in še nekaterimi, ki jim za pot ni bilo vseeno, ustanovili najprej iniciativni odbor za ohranitev poti pri mestnem odboru Zveze borcev, leto kasneje pa ga preimenovali v društvo. To je do danes ostalo skrbnik poti in je nad PST bdelo tako v časih, ko ji je bila mestna oblast manj naklonjena, kot tudi v tistih, ko je bila pri denarju za njeno vzdrževanje bolj odprte roke.

Drevesa so bila vselej pomemben del poti. Prvo so zasadili na praznik Osvobodilne fronte leta 1973, danes je na poti več kot 5000. Drevored, ki je bil na začetku obnove precej zdesetkan, deloma zaradi vandalizma, svoje pa je opravila tudi narava, je danes bolj ali manj strnjen in drevesa le še nadomeščajo, tam, kjer so bolna ali rastejo nepravilno.

Mnogo dreves ljudje darujejo. Po besedah Nuše Kerševan je takšnih najmanj deset na leto, doslej je darovanih že več kot 170 dreves. Nekateri drevo podarijo za rojstni dan, drugi ga posadijo ob obletnici poroke, dedki jih darujejo svojim vnukom, prijatelji tekačem, ki na progi preživijo rana jutra. Kerševanova se spominja gospe, ki je drevo posadila v spomin na svojega moža. Ta je namreč svoje telo po smrti namenil medicinski znanosti in inštitutu, zato ni imel groba. Ko je umrla tudi gospa, so ji drevo v spomin posadili njeni prijatelji.

Birkenstock se navkreber ne obnese

Lučaj za Murglami, kjer sta drevo v marcu pred desetimi leti ob njuni poroki posadila Roza in Aljaž, je oster ovinek, s katerega se na ljubljanski grad odpre povsem drugačen pogled kot s severne strani mesta. Tamkajšnja »Ljubljanska klop«, s katero je občina nadomestila vse stare dotrajane v mestu in na poti, pa je zadnja priložnost za skromen počitek pred naslednjim izzivom.

Vzpon na Golovec ni bil v prvotnih načrtih naše poti po PST, zanj je zaslužna kolegica Sonja, ki je avtorico spremljala z moralno podporo in drznimi idejami. Kljub temu bi šle te v nič, če jih ne bi podprl fotoreporter Bojan, rekoč, da nekateri »Golovec zlahka prekolesarijo«, še posebej, če se ga lotijo z Rudnika navzgor.

»Vedve bosta verjetno morali navkreber porivati,« je ocenil moje težko mestno kolo s pletenim kovčkom na zadnjem prtljažniku. »Kakšnih petnajst, največ dvajset minut bo tako do vrha, navzdol gre samo.« Spoznanje, da so bile to za moje natikače in najino kolesarko opremo pretirano optimistične napovedi, je prišlo prepozno. Takrat je bil za nama ne le pokvarjen avtomat za kavo sredi gozda, temveč tudi že nekaj cikcakastih ovinkov brega, ki si ga ponekod grizel s koleni. In ki ga ni hotelo biti konec.

Četudi sva s kolegico že nekajkrat videli le še nebo nad nama in sklepali, da hrib ne more biti več višji, naju je vselej znova presenetil z naslednjo vzpetino. Na »pravem« vrhu potem šele s pomočjo mimoidočih ugotoviš, kje je »prava« pot navzdol, in se kaj kmalu dokoplješ do dveh pomembnih spoznanj. Prvo je, da je PST edina obdana lesenimi poloblicami in ti to lahko služi za orientacijo v naslednjih razpotjih. Drugo je skoraj pogubno in razkrije, da navzdol ne gre samo, še manj z najinima za tak podvig neprimernima kolesoma, temveč le peš s kolesom ob strani. Saj ne, da bi kdo na tistih strmih ridah kaj zlobnega pripomnil, a pogledi mimoidočih so dovolj zgovorno razodevali, kaj si mislijo o najinem početju.

Kako se je končalo sizifovo delo

Golovec ni bil le najina muka. »Popravljanje poti čez Golovec je bilo sizifovo delo. Mi smo nanašali pesek in utrjevali teren, vsako naslednje neurje ali močnejše deževje pa ga je odneslo,« se spominja Drago Šimnic iz podjetja Želva, ki skupaj z občinsko Snago skrbi za vzdrževanje poti.

Projekt so leta in leta dajali v načrte in ga znova prelagali, dokler na občini le niso našli denarja in pot leta 2013 temeljito prenovili. »Bilo je ogromno ročnega dela, saj si s stroji na Golovec prišel le do določene točke, od tam naprej je šlo vse le še z rokami,« pove Senad Đogić, tehnični vodja zelenih ekip. Danes se tega v Želvi spominjajo kot »ene lepe skupne akcije« z mestom in Snago, ki so jo končali v treh mesecih, pot pa zdaj bolj ali manj vzdrži tudi v hujših neurjih, če po vsakem od njih očistijo dražnike za odtekanje meteornih vod.

Želva je posebno podjetje, v njem običajno najdejo službo ljudje, ki je drugje ne bi. »Osnovna ideja je zaposlovanje invalidov z lažjo motnjo v duševnem razvoju,« pove Drago Šimnic. Začelo se je z enostavno mizarsko delavnico, nadaljevalo s šivalnico, potem pa se je v mestu pojavila možnost za urejanje zelenih površin.

Ko je šlo PST po osamosvojitvi za nohte, so želvaki priskočili na pomoč kot prostovoljci, kasneje je postala njihov posel. V njem so že skoraj 20 let. »Na začetku so bile metle, grablje in rovnice in ni bilo tako zelo pomembno, koliko smo naredili, temveč da je bilo to dobro narejeno,« pripoveduje Đogić. Danes gredo nad odpadlo listje z nahrbtnimi pihalniki in nad travo s kosilnicami v vrednosti dobrega avtomobila. Poleg tega, da naredijo dobro, pa je postalo pomembno tudi, koliko in kako hitro.

Z zelenimi površinami se pri Želvi ukvarja 15 do 20 zaposlenih, 80 odstotkov je invalidov. Med njimi so tudi tisti, ki so ostali po programu Zelena dolina. V projektu, ki ga je dve leti financirala Evropska unija, so zaposlili šest starejših invalidov, ki bržkone kje drugje ne bi našli dela, večina jih je v podjetju ostala tudi po njegovem zaključku.

Kaj nitka naredi s pasjim drekom

Gordan Maržić je eden od njih. Med kolegi velja za šaljivca, tej vlogi se ne izneveri tudi, ko pove, da so mu šefi obljubili sladoled, če bo le lepo govoril o njih. Potem da šalo na stran in se pohvali, da je vzdušje v ekipi res dobro, da so zaposleni v podjetju kot neke vrste družina, ki ne ugasne, ko se konča delovni dan.

»Če drugje pravijo, da imajo probleme s šefi, jih mi nimamo,« pove in doda, da so večinoma v dobrih odnosih tudi z ljudmi, ki jih vsak dan srečujejo na poti. Da so to neke vrste njihovi sodelavci, saj so največkrat ti tisti, ki prvi opazijo, če je na poti kaj narobe. Le z onimi imajo težave, ki so pozabili, da pot ni pasje stranišče in da mora nekdo za njihovimi hišnimi ljubljenci vendarle pospraviti. Marsikdo namreč ne ve, kako se takle pasji drek obnaša, ko ga zagrabi nitka ročne kosilnice.

»Konča naravnost na mojem obrazu in pri tem tudi zaščitna maska kaj dosti ne pomaga,« potoži Maržić. Na srečo se število teh »pozabljivcev« zmanjšuje, se strinjajo vsi trije iz Želve, ljudje postajajo iz leta v leto bolj ozaveščeni tudi glede smetenja na poti. Če bodo še prenehali odstranjevati žične pokrove, ki so jih na koše namestili zato, da po njih ne brskajo vrane, bo ob tedenskem odvozu smeti pot ostala čista.

Skriti vhod pod zidom iz starih opek

Od Golovca proti Fužinam se pot spremeni v promenado. Če so v hribu prevladovali adidas, puma in nike, tu v večerni sapi vzvalovi tudi kakšno svileno krilo gospa in gospodičen, ki v pesek stopijo z visoko peto. Prebivalci največjega blokovskega naselja v Ljubljani so ob koncu vročega petka pod Golovec prišli po nekaj hladu in svež zrak, poklepetat s prijatelji.

Za Fužinskim mostom se pod psihiatrično kliniko v Studencu PST počasi spusti k Ljubljanici in se ji pod mostom vzhodne obvoznice, ki so mu nadeli ime Harfa, povsem približa. Potem spremlja star zid, na katerem napis na tabli pove, da so prav tam do bolnišnice dostopali ranjeni partizani. Med drugo svetovno vojno je namreč sanitetni skupini rajonskega odbora Osvobodilne fronte skoraj leto dni uspelo znotraj bolnišnice borcem zagotavljati zdravljenje in varno zavetje, potem so jih izdali fašistom.

Ko PST vstopi v Polje in prečka Zaloško cesto, se je na njej prvič mogoče resno izgubiti. Manca Jerše in Rok Budiselić prav tam, kjer ljudi običajno zanese v napačno smer, vsak večer sprehajata mačka. Na pravo pot sta pomagala že mnogim, pravita, pot v tem delu ni najbolje označena.

Izgubljen med bloki se je skoraj razjokal

Bojan Ambrožič je v službi na Inštitutu Jožef Stefan. Mlad doktor znanosti se je najprej ukvarjal s sintezo nanodelcev, zdaj pa v izobraževalnem centru za jedrsko tehnologijo uči bodoče upravljalce nuklearke v Krškem. Javnost ga pozna po članku, v katerem se zavzame za gradnjo še ene jedrske elektrarne pri nas, in po tem, da piše blog. Ambrožič je namreč navdušen gorski tekač, ki pravi, da je pretekel celotne Julijce in Kamniške Alpe, a resnično izgubil se je prav na PST, kjer za tek navkreber nabira svoje ravne kilometre.

Radovljičan, ki je bil tedaj v mestu še nov, saj je v Ljubljano prišel šele v prvem letniku faksa, pravi, da se je skoraj razjokal. »Še zdaj se živo spomnim, kako sem iskal, kje se pot nadaljuje, zame ni imela pot nobene logike,« pripoveduje. Zato je na svojem blogu tudi zapisal, da občine ne bi stalo premoženje, če bi na pot postavila več oznak.

Da je PST predvsem v naseljih, kjer se je s prvotne trase umikala mnogim novozgrajenim objektom, slabše označena, se zavedajo tako v Društvu Zeleni prstan kot tudi na občini. Ta je letos za nove kažipote in oznake namenila 20.000 evrov.

Ob Stožicah so nekatere oznake vzeli na piko

Lari Lučić nekako živi na pravem naslovu, v Šentvidu na ulici Zvezda. Larijeva žena namreč kažipotom na PST, ki jih je že v prejšnjem stoletju oblikoval današnji podžupan Janez Koželj, podari barvo. Zeleno za podobo mesta in rdečo za zvezdo na sredini. Preostalo delo pri oznakah je moževa domena.

»Podstavek je dvocolska jeklena cev, kažipot je iz aluminija,« pravi računalniški programer, ki se je v Ljubljano iz Zadra preselil pred nekaj manj kot 40 leti. Vsak od kažipotov, ki danes stojijo ob poti, je tako ali drugače šel skozi njegove roke, najsi so ga postavili na novo in ga je izdelal sam, ali ga je bilo treba popraviti, pa je spet končal v njegovi delavnici. Enako velja za oznake ob podarjenih drevesih.

Človek, ki doma v kraju pri Zadru goji 230 oljk zato, da prijateljem podari domače olje, ima tudi do teh oznak neki čustven odnos. »Tam pri stožiškem stadionu nekatere večkrat poškodujejo, včasih si kakšno dobesedno vzamejo na piko,« pripoveduje. Takrat Lari stroške vzame na svoja ramena in popravlja, dokler tisti, ki ima težave, ne odneha. Ker bdi nad skorajda vsem, kar označuje pot, je prijatelj nekoga, ki mu je pot postala življenjska strast in zavzela večino njegovega prostega časa ter življenjskega prostora. Je tako rekoč njegov dobavitelj, saj vse oznake, ki jih ni več mogoče popraviti, gredo na naslov nedaleč od tam, kjer PST prečka Zaloško cesto. Tam v hiši svojega dedka, v kateri danes živi tudi sam, Tomaž Alauf zbira vse, kar je povezano s to potjo.

Strast mu je bila položena med opeke

Tomaž ima pravzaprav dve strasti. Ena so olimpijske igre v Sarajevu, druga je PST. Nobene v njegovem domu ni mogoče zgrešiti. Za nas, ki smo še zbirali figurice Pez in pili kokto kot pijačo naše mladosti, se zdi, kot da smo se vrnili v tisti čas.

PST mu je bila pravzaprav položena med opeke njegovega doma. Ko so po vojni odstranjevali žico, jo je njegov dedek ob pomanjkanju železa vgradil v zidove svoje hiše. Kasneje je z značkami, ki jih je nosil s proslav po pohodih ob žici, vzbudil radovednost vnuka in zanetil njegovo zbirateljsko strast.

Del te žice je Tomaž dobil šele pred kratkim, ko sta jo zgodovinar Božo Repe in podžupan Janez Koželj prerezala ob nedavni otvoritvi razstave Okupirana Ljubljana v mestni hiši. Za deblo, ki stoji na stopnišču in ga ovija žica, je Tomaž na čuden način hvaležen žledolomu, ki je pred petimi leti prizadel tudi Golovec. Pri odstranjevanju njegovih posledic so mu ga ljudje iz Želve podarili. Na Golovcu je bilo do tedaj še veliko dreves, v katere se je med njihovo rastjo zarezala žica, saj so prve oznake PST na drevesna debla pritrjevali še z žico.

V Tomaževi dnevni sobi je replika spomenika ob PST na Dunajski cesti v naravni velikosti. Ko se je govorilo, da utegne izginiti, ker se bo na zemljišču nekaj gradilo, se je Tomaž odpravil tja z lestvijo in glino ter začel delati odtis. Sprva so ga ljudje zasliševali, kaj počne. Ko jim je povedal, so ga vprašali, ali mu lahko kakorkoli pomagajo.

V sobici na podstrešju se skriva Tomažev pravi zaklad. V velikem predalniku s plitvimi predali so na podlagi rdečega filca zbrane medalje, odlikovanja, značke in priponke za praporje, vse od prvega pohoda pred več kot 60 leti pa do danes. Soba je polna omar, v katerih je našlo mesto vse, kar je zbral zatem, ko je prodal ali zamenjal svojo numizmatično zbirko in se posvetil PST. Tomaž pravi, da bi to, kar ima, z veseljem delil z ljudmi, ki jih to zanima, in župan Janković mu je obljubil, da se bo v Stožicah našel prostor tudi za njegovo zbirko. Ta je obsežna in plod številnih obiskov bolšjih trgov ter mnogih let raziskovanj tega, kdo bi lahko še hranil predmete, povezane s PST in pohodom.

»Nekoč sem bi še pogumen in sem ljudi, ki so organizirali ali pa v prvih letih sodelovali na vsakoletnem pohodu, kar poklical. Mnogi se mi niso odzvali niti na pisma, Zvone Majcen, legendaren tekač zmagovalne ekipe prvega teka – takrat še petork – iz leta 1957, pa me je poklical le dan zatem, ko sem oddal pismo na njegov naslov,« se spominja Tomaž. Danes je v njegovi zbirki mnogo tistega, kar je Majcen hranil doma, med drugim tudi dragocena ura, ki jo je za nagrado dobil leta 1957 ter si jo nadel vsako leto, ko je spet tekel na prireditvi. Ura deluje še danes.

Usoden vpliv Černobila na redkost značk

Po značkah v njegovi zbirki Tomaž ve, kako dobro je bil obiskan pohod, na katerega se Ljubljančani odpravijo vsako leto na soboto okrog 9. maja, dne, ko so partizani osvobodili njihovo mesto. Na prvem pohodu leta 1957 so našteli le 370 udeležencev, zato je bilo značke, ki so jih prejeli takrat, zelo težko dobiti. Že naslednje leto jih je bilo petkrat več. Najbolj množično je bil pohod obiskan v osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, tedaj se ga je udeležilo po več kot 100.000 pohodnikov. »Leta 1986 jih je bilo precej manj,« pove Tomaž in pojasni, da se je »takrat ravno maja zgodila jedrska nesreča v Černobilu«.

Tomaž je tudi eden redkih, ki še vedo, kje stojijo osmerokotni stebri, ki so od leta 1961 zaznamovali prvotno pot spominov in tovarištva. Ta je takrat še tekla tam, kjer je bila med vojno v resnici žica. Kasneje se je namreč trasa zaradi pragmatičnih razlogov, novogradenj in lastniških razmerij pogosto spreminjala. Osmerokotni stebri, ki jih je oblikoval arhitekt Vlasto Kopač in so jih financirala ljubljanska podjetja, zato danes marsikje stojijo izven poti, tudi na zasebnih vrtovih, njivah, dvoriščih. Tomaž jih je poiskal in poslikal, občina pa načrtuje, da jih bodo premaknili nazaj na pot. Tako je namreč verjetnost, da se bodo ohranili, precej večja, kot če ostanejo na zasebnih zemljiščih. Odnos do njih je precej različen: ponekod so, ker so bili v napoto, preprosto izginili.

Od prvotnih 102 spomenikov jih je danes še 97, pove Tomaž. Eden od njih stoji tudi na dvorišču Osnovne šole Jožeta Moškriča v Novih Jaršah. Ta se je prav zaradi posvojitve spomenika uvrstila na seznam Unescovih šol in z naslednjim projektom tega programa, po katerem je morala takšna šola zasaditi drevo, je leta 2006 našla sodelovanje z Društvom Zeleni prstan.

»Od takrat do danes smo na šolskem dvorišču posadili že trinajst dreves, letos ob dnevu miru, 21. septembra, bomo verjetno zadnjega, malo zaradi tega, ker nam zmanjkuje prostora, pa tudi zato, ker nam primanjkuje denarja za njihovo vzdrževanje,« pripoveduje ravnateljica šole Simona Kralj. PST teče ob njihovi šoli, učenci jo uporabljajo pri urah telovadbe, na tek trojk se je ob zadnjem pohodu podalo okoli 100 njihovih otrok. Kljub temu ravnateljica ni povsem prepričana, da vsi njihovi učenci vedo, kaj pomeni steber, ki stoji ob klopci na šolskem dvorišču. »Kolikor smo se v mojih šolskih letih morda preveč učili o narodnoosvobodilnem boju na naših tleh, se danes o tem, kar se je med drugo svetovno vojno dogajalo v našem mestu, pogovarjamo premalo,« obžaluje.

PST mora tako izpolniti mnoga pričakovanja. Tako Tomaževa, ki pravi, da je od časov njegovega dedka do danes doživela fascinantno preobrazbo, zaradi katere njegov sošolec, zagret privrženec desnice, 9. maja na pohod s ponosom pelje svoje otroke, kot tudi pričakovanja, da težkih časov njene zgodovine ne bomo pozabili in da se bomo iz njih česa naučili tudi za danes. Pa tudi mnoga povsem osebna pričakovanja: Vjeke, ki si želi, da bi še dolgo zmogla pot do mamine smreke, tekačev, ki si na prihodnjem maratonu želijo boljšega časa kot na zadnjem, mlade mamice, ki se nadeja, da bo jokavi dojenček v hladu drevoreda do Golovca končno zaspal, mladega očeta na Rudniku, ki upa, da se bo njegov sin naučil vožnje s kolesom brez pomožnih kolesc...