Kendžucu, starodavna borilna veščina japonskega mečevanja, ni le tehnika bojevanja, temveč celosten sistem telesne, miselne in duhovne discipline, ki sega stoletja v preteklost. Z njo so se ukvarjali samuraji, japonski bojevniki, katerih slava in mitologija se je razširila daleč čez meje Japonske. Za Borisa Martinovića pa ta tradicija ni zgolj oddaljena zgodovina, je živa pot, po kateri vztrajno hodi že več let. »Vedno me je privlačila Japonska, kot država, kot kultura, kot nekaj skrivnostnega, globokega. V otroštvu sem treniral karate in že takrat sem začutil to posebno vzdušje, ki ga oddaja japonski način razmišljanja,« pripoveduje Martinović, rojen v Subotici, danes pa že dobro leto z družino živi in dela v Ljubljani. Samuraji so ga pritegnili kot simbol kontrasta, saj so bili to bojevniki, mojstri meča, ki so iskali notranji mir.
Od Subotice do Budimpešte
Že kot otrok se je leta 1993 zaradi vojne v nekdanji Jugoslaviji z družino preselil na Madžarsko, kjer je več kot trideset let živel in delal v Budimpešti. Tam pa je naletel na težavo: »Čeprav sem že takrat želel trenirati tradicionalno japonsko mečevanje, nisem našel ničesar. Kendo – to je športna verzija mečevanja z bambusovimi meči – je bil sicer prisoten, vendar to ni bilo tisto, kar sem iskal. Prav tako ne aikido, pri katerem se meč uporablja le občasno.« Prelomnica je bila leto 2014, ko je za leto dni odšel na študij na Japonsko. Tam se je njegovo zanimanje za kendžucu še poglobilo. Ogledi muzejev, stari meči, zgodovinske pripovedi – vse to ga je neustavljivo pritegnilo. Ko se je vrnil v Budimpešto, je začel znova iskati možnosti za treniranje in naposled naletel na objavo o začetku treningov v eni od šol tradicionalnega mečevanja.
Izkazalo se je, da se je v začetku devetdesetih let na Madžarsko preselil tudi Suzuki Kimijoši, japonski mojster borilnih veščin. Po ženini smrti na Japonskem se je namreč zaljubil v Madžarko in se preselil k njej. Suzuki, šesti dan črnega pasu (slog godžu rju), je bil takrat že v letih in zelo spoštovan v svetu karateja, vendar je poleg te veščine že vse življenje kot duhovni naslednik svojega dedka, nekdanjega samuraja in mojstra ene izmed najstarejših šol, vadil tudi tradicionalno mečevanje kendžucu.
Potem ko so mu madžarski učenci predlagali, naj začne poučevati mečevanje, se je začel Suzuki vračati na Japonsko in izpopolnjevati svoje znanje. Postopoma je ustanovil svojo šolo tradicionalnega kendžucuja, temelječo na liniji, ki jo je duhovno podedoval po svojem dedku. Šola, v kateri danes trenira tudi naš sogovornik, nosi ime, posvečeno Suzukijevemu predniku.
Tradicija, ki živi dalje
Glavni mojster borilnih veščin (na Japonskem tako imenovani soke) lahko svojim najboljšim učencem podeli pravico, da ustanovijo lastno linijo šole. »Tako obstaja več linij izvirnih tradicionalnih šol, ki so se razvejale skozi stoletja. Večina teh danes sicer ne obstaja več, saj so jih uničili v številnih vojnah ali so bile preprosto pozabljene,« pove sogovornik, ki tudi omeni, da se je nekaj linij na srečo ohranilo.« Ena izmed njih se zdaj nadaljuje tudi v srednji Evropi z učenci, kot je Boris Martinović, ki doda: »Naša šola je tradicionalna oblika kašima šinden džikišin kage rju. Večina teh tradicij je ohranjena na Japonskem, mi pa smo eni redkih, ki jih ohranjamo tukaj, na Zahodu.« Razlog je predvsem v tem, da se z japonskim mečevanjem ne ukvarja veliko ljudi. »Niti na Japonskem. Težko rečem, da je to šport, bolj tradicionalna pot. Zelo počasen, globok trening z veliko osnovami, meditacije, iskanjem zena … To je nekaj, kar počneš vse življenje in nikoli ne prideš do konca,« pojasni sogovornik, drugi dan in licencirani inštruktor stopnje reiken, ki vodi treninge tradicionalnega japonskega mečevanja vsak petek od 17. ure do 18.30 v Jikishinkan Dojo Slovenija na Dolenjski cesti 44a v Ljubljani.
Treningi so namenjeni osebam od 16. leta dalje, saj poleg lesenih mečev, kot pojasni sogovornik, uporabljajo tudi prave. »V naši šoli vadimo tradicionalne veščine šole džikišin kage rju ter dodatne kate, ki jih je razvil sensei Suzuki. Večina form se izvaja v paru, vendar trening vključuje tudi vaje z mečem (iai), borbene vaje v zaščitni opremi (bogu), rezanje s pravim mečem (tamešigiri) ter osnovne tehnične elemente, kot so drža, koraki, gibi telesa, rezi in blokade. Za napredovanje uporabljamo sistem pasov, podoben tistemu v karateju,« pojasni vsem, ki jih zanima pristno, tradicionalno mečevanje, povezano z umirjenim, a discipliniranim pristopom do vadbe.
