V Vižmarjah, med Tacensko in Strnadovo cesto, tik ob avtobusnem postajališču, tam, kjer je bila nekoč telefonska govorilnica, stoji novo, precej nenavadno spominsko obeležje. Okrogla železna gmota z izrastki železniških vijakov, ki dejansko spominja na virus covida-19, je le nekaj metrov stran od doma postavil znani ljubljanski mizar Franc Zavodnik.
»Ideja, da postavim spomenik koroni, lahko bi rekli kar kužno znamenje, je padla spontano. Vsak dan namreč pijem kavo na drugi strani ceste, v lokalu blizu doma. Na tem mestu je do pred kratkim stala zapuščena telefonska govorilnica, ki so jo praktično čez noč odstranili, kdaj, ne vem, saj sem nekega dne opazil le neugleden betonski podstavek,« je povedal Zavodnik, ki je že pet let upokojen, prav tako ne skriva velikega zanimanja za umetnost. Predvsem za fotografijo, s katero se, kot je dejal, ukvarja že dobrih 45 let. »Prav ta grdi podstavek me je gnal, da govorilnico nadomestim z nečim lepim. Tako je padla odločitev, da nanj postavim instalacijo, 'koronaspomenik', ki sem ga začel sestavljati 13. marca, ko je vlada razglasila epidemijo.« Domačin, čigar sin kot četrta generacija nadaljuje 100-letno družinsko tradicijo mizarstva, je navdih za svojo instalacijo dobil ob petih zjutraj, med jutranjim sprehodom ob železniški progi. »V Vižmarjah imamo kar deset slepih tirov, ki jih nihče ne vzdržuje. Ko sem na tleh zagledal zarjavel železniški vijak, me je takoj spomnil na celico virusa oziroma na njegove izrastke,« je povedal sogovornik in dodal, da jih je med sprehodi do zadnjega dne karantene nabral kar 80. »Vseh nisem uporabil, jih je pa ravno toliko, kot je bilo žrtev koronavirusa na dan, ko sem končal izdelek.«
Med ogledom kipa, ki je pritegnil pozornost sprehajalcev in (so)voznikov v stoječih avtomobilih pred semaforjem, avtor skulpture opozori na vijak, ki ga je z rdečo barvo označil s številko ena. »Gre za prvi vijak, ki sem ga našel, in prvo žrtev smrtonosnega virusa, nevidnega sovražnika in krivca za tretjo svetovno vojno,« je precej ostro začinil pogovor sogovornik, ki je tudi odkrito priznal, da dovoljenja za postavitev skulpture ni iskal nikjer. »Ljubljanskega župana Zorana Jankovića dobro poznam, sva tudi ista generacija, isti letnik. Lahko bi ga prosil za dovoljenje, vendar sem na koncu vseeno kip postavil brez iskanja privoljenj, dovoljenj. Če bi raje gledali neugleden betonski podstavek, potem bom kip odstranil.« Ni šlo za gverilsko akcijo, pove, saj so kip postavljali sredi belega dne.
Ker mu je nekaj železniških vijakov še ostalo, se bo v prihodnjih dneh lotil izdelave replike. »Predvsem pa želim, da sporočilo pride do ljudi, k so stali v prvih bojnih vrstah, do zdravnikov, zdravstvenih delavcev, civilne zaščite, gasilcev itd., saj je spomenik v prvi vrsti posvečen prav njim.«
