Razstava Trzin v objektivu Petra Nagliča prinaša dragocen vpogled v podobo kraja, kakršnega današnje generacije ne poznajo več. O pomenu razstave, delu fotografa in izbranih motivih je več povedal Matjaž Šporar iz Društva Peter Naglič, ki je mojstra fotografije opisal kot samouka in strastnega fotografa iz Šmarce pri Kamniku. »Naglič je v prvi polovici 20. stoletja ustvaril izjemen in vsebinsko raznolik fotografski opus, ki danes velja za enega najpomembnejših vizualnih dokumentov obdobja prve polovice 20. stoletja na Slovenskem,« je v pogovoru na kamniškem dvorcu Zaprice dejal Šporar in spomnil, da Nagličevo delo presega okvirje običajne fotografije, saj ni sledil estetskim trendom ali naročniškim zahtevam, temveč notranjemu impulzu beleženja sveta okoli sebe. Kot poudarja Šporar: »Najraje je slikal za dušo. In takrat je posnel vse, kar se je dogajalo okoli njega.«
Velik podvig za Kamničana
In prav ta širina se kaže v motivih, ki jih je zajemal – od krajine, arhitekture in sakralnih objektov do vsakdanjega življenja, obrtnih dejavnosti, družbenih dogodkov in izjemnih zgodovinskih trenutkov. Naglič ni bil zgolj opazovalec, temveč tudi izjemno odziven kronist časa. »Ko je slišal, da se kaj dogaja v njegovi bližini, je odhitel na dogodek. Najpogosteje s svojim kolesom ali vlakom, če je bilo dlje. In vse posnel,« opisuje Šporar njegovo predanost.
Naglič je ustvarjal v času velikih družbenih in prostorskih sprememb, zato njegove fotografije danes predstavljajo neprecenljiv dokumentarni vir. Med drugim je beležil gradbeno prenovo Ljubljane v prvi polovici 20. stoletja, vključno z deli arhitekta Jožeta Plečnika. »Lahko rečemo, da je največji kronist Plečnikovih del že med samo gradnjo,« poudarja Šporar in dodaja, da ni fotografiral le končnih podob, temveč predvsem procese: »On je sledil gradnji – od temeljev do zaključka, kar je bil za Kamničana velik podvig.«
Podobno je dokumentiral tudi regulacijo Ljubljanice po Plečnikovih načrtih, ob čemer je skozi čas spremljal spreminjanje rečnega prostora in urbanega okolja. Njegove fotografije tako ne prikazujejo le končnega rezultata, temveč celoten razvoj, kar jim daje dodatno zgodovinsko vrednost. Izjemno pomemben segment njegovega opusa predstavljajo tudi posnetki iz časa prve svetovne vojne. Naglič je na ljubljanskem gradu dokumentiral življenje v vojaškem zaledju, kjer so bili nastanjeni vojni ujetniki. »To je krasen vpogled v vojaško življenje – ne na fronti, ampak v zaledju,« pojasnjuje Šporar. Fotografije razkrivajo presenetljivo humane razmere za čas vojne: ujetniki so imeli atelje za slikanje, glasbene skupine in celo lutkovno gledališče. »S teh fotografij se vidi, da je bilo življenje v zaledju bistveno bolj humano kot na fronti,« dodaja.
Njegovo delo je bilo mogoče tudi zaradi posebnih življenjskih okoliščin. Naglič je bil po poklicu ščetar in je imel skupaj z bratom uspešno tovarno v Šmarci pri Kamniku, kar mu je zagotavljalo finančno stabilnost. »Ker je imel osnovno eksistenco zagotovljeno, mu je bilo omogočeno, da je fotografiral precej pogosto,« pravi Šporar. Prav ta neodvisnost mu je omogočila svobodo, ki je poklicni fotografi niso imeli: »Niso ga omejevali naročniki ali pričakovanja – zato je lahko beležil tudi tisto, kar bi sicer ostalo neopaženo.«
Bogat in raznolik opus
Njegov opus danes obsega več kot 10.000 posnetkov, do leta 1930 nastalih na steklenih ploščah, kasneje pa na filmu. Dolga desetletja je bil ta material skrit in skoraj pozabljen, dokler ni bil konec 90. let ponovno odkrit. »To je bil en tak prelomen trenutek – pomembno je bilo, da je zbirka ostala v celoti,« poudarja Šporar. Kasnejša digitalizacija, ki se je začela leta 2012, pa je omogočila širšo dostopnost: »Takrat je bilo, kot bi se začela valiti kepa.«
Prav iz tega bogatega in raznolikega opusa črpa tudi razstava o Trzinu, ki v ospredje postavlja lokalni vidik njegovega ustvarjanja. Kot poudarja Zora Torkar, direktorica kamniškega Medobčinskega muzeja s sedežem na dvorcu, gre za izjemno dragocen material: »Nagličeve fotografije, razstavljene v Trzinu, dejansko prikazujejo sakralno dediščino, cerkve, znamenja, kapelice – predvsem pa objekte, ki jih danes ni več.«
Med najbolj zanimivimi motivi so nekdanja cerkvena znamenja, ki so bila porušena po drugi svetovni vojni ali ob širjenju cest. »Recimo znamenje svetega Janeza Nepomuka ob glavni cesti ali znamenje svetih treh kraljev v Trzinu – vse to je izginilo,« pojasnjuje Torkarjeva. Med redkimi ohranjenimi objekti izpostavi znamenje svetega Florjana, ki še danes stoji ob cesti med Mengšem in Trzinom.
Opekarna in železniška postaja
Pomemben del razstave predstavljajo tudi fotografije večjih dogodkov, med katerimi izstopajo prireditve ob evharističnem kongresu leta 1935 v Ljubljani. Takrat je skozi kraje potovala podoba Marije Pomagaj z Brezij, kar je povzročilo izjemen odziv ljudi. »Kraj je bil okrašen, postavljeni so bili mlaji. Naglič je posnel veličasten sprejem slike tudi v Trzinu v juniju 1935,« opisuje Torkarjeva.
Razstava pa ne prikazuje le izjemnih dogodkov, temveč tudi vsakdanje življenje in prostor, ki se je danes povsem spremenil. Med motivi so polja, kozolci, kmečka opravila in obrtniška dejavnost, kot je opekarstvo. »V Trzinu je bilo zelo razvito opekarstvo, kar se vidi tudi na fotografijah – vidne so strehe opekarn, ki jih danes ni več,« pravi sogovornica.
Posebno zanimiv je tudi prikaz nekdanje prometne infrastrukture. »Ta cesta med Trzinom in Črnučami, današnja obvoznica, je bila nekoč ozka makadamska cesta, ob njej pa sta bili železnica in kapelica,« pojasnjuje Torkarjeva. Omeni tudi danes skoraj neznano železniško postajališče Podboršt, ki je nastalo med Trzinom in Črnučami leta 1936 na pobudo domačinov, a verjetno ni dolgo delovalo.
Razstava tako razkriva podobo Trzina kot prostora, ki je bil nekoč precej drugačen – bolj podeželski, z več narave, pa tudi z elementi, ki jih danes ne bi pričakovali. »To je bilo območje, kjer so se dogajale tudi nevarne stvari – roparji, rokovnjači, vsaj v času 19. in prve polovice 20. stoletja« dodaja Torkarjeva.
Prav zaradi teh kontrastov ima razstava poseben pomen. »Nekdo, ki se je v Trzin priselil v 80. ali 90. letih, sploh ne ve, kako je bilo nekoč,« poudarja sogovornica. Fotografije tako omogočajo razumevanje prostora skozi čas in ponujajo dragocen vpogled v preteklost.
Razstava Trzin v objektivu Petra Nagliča bo na ogled do konca maja in predstavlja pomemben prispevek k ohranjanju lokalne in nacionalne dediščine. Kot zaključuje Šporar: »Meni je v veselje, da gre to med ljudi – to so naše korenine, ki jih je treba negovati.«