V času zimskih počitnic smo obiskali Zavod 404, mladinski tehnološki center v Ljubljani, kjer tudi med prostimi dnevi ne zmanjka ustvarjalnega vrveža. Uvod v delavnico so otroci začeli v računalniški učilnici kjer so se spoznavali z osnovami programiranja – kako računalniku podati jasna navodila, kako delujejo preprosti ukazi in kako lahko z nekaj vrsticami kode oživijo zaslon. Mentorici, študentki Tina in Zala, sta potrpežljivo razlagali, otroci pa so hitro pokazali, da jim logično razmišljanje ni tuje.
»Poskušamo narediti različne vsebine na tehničen način, da se delo v delavnici približa mlajšim,« je pojasnila Ela Kranjc iz Zavoda 404 in dodala, da namen delavnic ni le učenje posamezne veščine, temveč celostna izkušnja – od ideje do izdelka. V Zavodu 404 sicer delujejo že od leta 2014. Kot mladinski tehnološki center pokrivajo široko področje: od elektrotehnike, robotike in programiranja do obdelave materialov v delavnici. Njihov cilj je, kot pravijo, »pokrivati celotno izobraževalno vertikalo – od vrtca do študentov«. Med počitnicami pa so v ospredju predvsem osnovnošolci.
Tokrat jih je bilo devet. Skupine so sicer razdeljene po starosti – mlajši od drugega do četrtega razreda, starejši od petega do osmega. Devetošolcev skoraj ni več, saj jih, kot pravijo mentorji, zanimanje pogosto že zanese drugam, poleg tega pa je razlika v predznanju med petošolcem in devetošolcem precejšnja.
Spajkanje: ko se teorija sreča z vročino
Po uvodnem delu za računalniki so se preselili v delavnico. Tam jih je čakala bolj otipljiva naloga – spajkanje elektronskega vezja za merjenje srčnega utripa. Še prej pa seveda malica in, kot se za pustni torek spodobi, krof. Siti in opremljeni s svežo energijo so otroci znova vso pozornost namenili Tini. »Če bi lepili samo z navadno lepilno pištolo, elektrika ne bi mogla iti skozi,« je otrokom razložila, medtem ko je v roki držala spajkalnik. »Zato uporabljamo to napravo. Z njo spajkamo dve stvari skupaj, da lahko elektrika teče.« Na mizi so bili pripravljeni vezja, senzor, majhen zaslon in dioda. Naloga? Sestaviti napravo, ki ob dotiku s prstom izmeri in na zaslonu prikaže srčni utrip.
A preden so lahko začeli, je sledilo jasno varnostno navodilo. Spajkalnik se segreje na približno 370 stopinj Celzija – skoraj dvakrat več, kot znaša temperatura pečice pri peki. »Držite ga kot pisalo, za plastični del, nikoli za kovinskega,« je Tina podala natančna navodila otrokom, ki so se za delo porazdelili v pare. »Le tako si boste lahko pomagali pri držanju elementov in tudi zmanjšali možnost opeklin.« Kljub vročini in zahtevnosti naloge je bilo v prostoru čutiti zbranost. Nekateri so spajkali prvič, drugi so imeli že nekaj izkušenj.
Med kratkim odmorom smo poklepetali z udeleženci. Med drugim z Lino, tretješolko, ki letos zimske počitnice prvič preživlja v zavodu. »Tudi včeraj se mi je zdelo zelo zanimivo. Izdelovali smo pustne klobuke z vgrajenimi LED-lučkami, tako da sem prvič spajkala že včeraj. A ker mi je stik popustil, bom jutri klobuk ponovno prinesla in popravila napako,« je povedala Lina, ki ima tudi to srečo, da lahko doma, v domači delavnici, ustvarja skupaj z očetom. »Izdelujemo različne stvari, tudi iz lesa, veliko uporabljamo stiropor. Doma sicer imamo spajkalnik, vendar potrebuje veliko več časa, da se segreje kot ta tu,« je Lino dopolnila dve leti starejša sestra Mija. Tudi devetletni Vito je povedal, da bo na delavnicah ostal še naslednji dan, ko bodo izdelovali čarobne sveče iz voska. Tudi ta del programa je zasnovan tehnično-ustvarjalno – kombinacija ročnih spretnosti in razumevanja materialov.
Nekateri otroci prihajajo redno, drugi le občasno. Prijav je običajno več kot mest, zato izvajalci udeležence izberejo naključno. Delavnice so pogosto sofinancirane, kar omogoča večjo dostopnost in tudi bolj uravnoteženo zastopanost deklet. »Na plačljivih programih je več fantov, na brezplačnih pa je razmerje bolj mešano,« pojasnjuje Ela Kranjc. Tudi tokrat je bilo med devetimi udeleženci več deklet kot običajno.
Učenje, ki pusti sled
Program počitniškega tedna je raznolik. Prvi dan so izdelovali svetleče pustne klobuke, danes merilnik srčnega utripa, dan kasneje so ustvarjali z voskom, v četrtek pa jih čaka še elektronski obesek z lučko in tipalom, ki zaznava svetlobo ali temo. Z izdelavo pojočega kolačka v petek pa bodo tečajniki zaključili pester teden ustvarjanja. Rdeča nit vseh aktivnosti pa ostaja enaka: otrokom približati tehniko na praktičen, razumljiv in varen način. Ne gre le za končni izdelek, temveč za proces – kako deluje vezje, zakaj je treba paziti na pravilno zaporedje korakov, kaj se zgodi, če stik ni dobro spajkan.
V času, ko velik del otroštva poteka pred zasloni, takšne delavnice vračajo ravnotežje. »Otroci ne le klikajo, temveč tudi držijo orodje v rokah, vohajo segreto kovino, opazujejo, kako se kapljica spajke razlije in poveže dve točki v delujočo celoto. Tehnologija tako ni več nekaj oddaljenega in nedoumljivega, temveč postane nekaj, kar lahko sami sestavijo,« je o pomenu tovrstnih delavnic povedala Ela Kranjc. In ko smo ob koncu štiriurnega dnevnega počitniškega varstva znova vstopili v delavnico, so se na majhnih zaslonih že izpisovale številke – 82, 95, 101. Otroci so primerjali, komu srce bije hitreje. Morda od navdušenja, morda od zbranosti. x