Danes je bilo pred stanovanjsko hišo v Štefanovi ulici praznično vzdušje. Po okrogli mizi o umetniku Francetu Kralju in pogovoru o zgodbi ter rekonstrukciji njegovega kipa Sejalca, ki se je po 85 letih vrnil na pročelje hiše, kjer je v prejšnjem stoletju že stal, je sledilo slavnostno odkritje markantne skulpture, ki se ga je udeležila širša lokalna skupnost. Skoraj štiri metre visok bronasti kip, težak 562 kilogramov, so na podstavek na pročelju hiše z dvigalom namestili že v soboto.
»Stavba, pa tudi soseska in širši mestni prostor so, odkar ni bilo kipa Sejalca, ki se je med obema vojnama impozantno vzpenjal nad Štefanovo ulico, izgubili del svoje identitete. Zato zavzemanje za vrnitev kipa ni bilo zgolj estetska odločitev, temveč tudi izraz spoštovanja do Kralja in slovenske kulturne dediščine,« je pomen ponovne postavitve kipa Sejalca podčrtal pobudnik projekta Vid Libnik. Stanovalec Štefanove je nad idejo vrnitve umetniškega dela na pročelje hiše v preteklih letih uspel navdušiti stanovanjsko skupnost, da se je v ta projekt podala.
»Iskreno se zahvaljujem Vidu, ki je prvi zaslužen za to, da je z vso vztrajnostjo, prijaznostjo in prepričljivostjo omogočil, da se zgodba o Sejalcu nadaljuje. Imeli smo pomisleke. V stanovanjski skupnosti je vedno treba postaviti prioritete, hiša je stara, vendar je bil Vid izjemno prepričljiv in zdaj smo ponosni, da smo lahko del tega,« je tako na današnjem odkritju kipa v imenu stanovalcev Štefanove ulice zadovoljno dejala Darinka Borštnik.
»Ganljivo je. Neverjetno je, koliko občutkov vzbuja postavitev, že vse od včeraj, ko smo kip postavili na njegovo mesto. Ob tem se zaveš, kako veliko ljudi stoji za tem in kako dolg proces je bil to. Takšne akcije niso hipne, ne zgodijo se takoj in na poti se lahko pojavi na videz veliko nerešljivih težav. Veliko moraš imeti potrpljenja, a na koncu je slavje. Takšni projekti povezujejo ljudi in današnji dan bo verjetno vsem stanovalcem ter širši okolici ostal v zelo lepem spominu,« je med druženjem, ki je po odprtju sledilo pred hišo, dejal prav tako stanovalec Štefanove in močan podpornik projekta vrnitve Sejalca Branko Jordan.
Kraj in spomin sta neločljivo povezana
»Kraj in spomin sta nerazdružljivo povezana in zato na določen kraj, kjer je stal kip, ne moremo postaviti nečesa drugega. Ne moremo postaviti sodobne skulpture, za to je dovolj prostora drugje. Sodobne skulpture naj označijo druge kraje. Zato sem si ves čas prizadeval, da se na kraje spomina vrnejo Sejalec, Plavalka in drugi kipi,« pa je svoje stališče o vračanju replik in rekonstrukcij kipov na izvorna mesta predstavil Matjaž Počivavšek, kipar, član komisije za postavitev javnih spomenikov in obeležij v Mestni občini Ljubljana in mentor rekonstrukcije Sejalca ter vse od začetka tudi velik zagovornik projekta.
Svoje navdušenje pa je izrazila tudi vnukinja umetnika Toneta Kralja, Francetovega brata, Vanda Vremšak Richter. Dejala je, da se ji zdi »izjemno pomembno varovanje kulturne dediščine, posebej takšnih velikanov, kot sta bila Kralja. Je bila pa rekonstrukcija Sejalca izjemen podvig. Posebej bi izpostavila stanovalce, da je do uresničitve prišlo, in vsem čestitala.«
Rekonstrukcija kipa na podlagi dokumentarnega gradiva
Rekonstrukcijo kipa Sejalca sta izdelala kiparja Denis Dražetić in Denis Vućko, nadarjena študenta Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), ki imata s podobnimi projekti že izkušnje. Ustvarjalca sta pred časom naredila tudi repliko kipa Plavalke, ki so ga pred leti neznanci ukradli in po obnovi kopališča Ilirije zopet označuje vhod. Poleg mentorja Matjaža Počivalška se je projektu v zadnji fazi tudi kot mentor pridružil še profesor Metod Frlic. Rekonstrukcijo kipa sta avtorja naredila na podlagi fotografij originala in drugega dokumentarnega gradiva, ohranjenih Kraljevih skic ter majhnih študijskih kipov Sejalca, ki ga je posodila Jasna Kralj, vdova umetnikovega sina Zlata Kralja in enega iz zbirke Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Kip, ki bo vlit v bron lahko preživel stoletja, pa so odlili v družinski umetniški livarni Livartis.
Večletni proces iskanja
Večletni proces, da se je rekonstrukcija kipa Franceta Kralja, ki velja za vodilnega predstavnika ekspresionizma pri nas, vrnila na izvorno mesto, se je začela leta 2012, ko se je Vid Libnik s partnerico preselil v večstanovanjsko hišo v Štefanovi ulici. Med preučevanjem zgodovine hiše, kjer je bil med obema vojnama poleg stanovanj tudi sedež Hranilnega in posojilnega konzorcija Kreditne zadruge državnih uslužbencev, investitorja stavbe, je že zelo hitro naletel na revijo Arhitektura. V njej je na fotografijah na pročelju nekdanje finančne institucije zagledal mogočen kip, ki je materializiral idejo vlaganja in rasti ter utelešal slovenski pogovor, »kar seješ, to žanješ«, vendar ni bil več na svojem mestu.
Zelo ga je pritegnila skrivnost njegove usode. Raziskoval je naprej, prebiral je strokovne članke, pregledoval literaturo, časopisne in druge arhive, vendar nikjer ni zasledil, kaj se je zgodilo z izginulim kipom. Zgolj omenjali so ga. Prav tako tudi sosedje niso ničesar vedeli. »Krožila so le govorice, da naj bi ga Italijani med okupacijo med drugo svetovno pretopili, ker so potrebovali bron. Kar se je kasneje izkazalo, da ne drži, saj je bil kip lesen in obdan s tolčenim bakrom,« je povedal Vid Libnik, ki je med iskanjem informacij o usodi kipa, s pismom obrnil na zdaj že pokojnega sina umetnika Franceta Kralja, Zlata Kralja.
Čez nekaj dni je prejel njegov klic in umetnikov sin, ki je kot otrok vsak dan mimo kipa hodil v šolo in ga tako redno opazoval, mu je povedal, kaj se je zgodilo. »Razložil mi je, da je oče eksperimentiral z novimi postopki in da je bil kip lesen ter obdan s tolčenim bakrom. Kot kaže, je nekje slabo spojil plošče bakra in je voda pronicala skozi režo. Les je sčasoma strohnel in kip je propadel,« je tehnično ozadje uničenja pojasnil Libnik. Kdaj približno se je to zgodilo, je rekonstruiral na podlagi še ene informacije, ki mu jo je podal Zlato Kralj.
Potem ko je padla Kraljeva skulptura na Štefanovi, naj bi se Frane Milčinski Ježek pošalil na radiu: »Kaj to znači, Kralj France, da ti vsa umetnost mre? Lani prvi, letos drugi kip tvoj že počiva v trugi.« Kdaj je te besede Ježek izrekel v radijski eter, Libnik ni našel podatka, je pa satirični Toti list v februarski številki leta 1941 objavil identični zapis. Na podlagi tega je lahko sklenil, da je se Sejalec podrl leta 1940 ali najkasneje v začetku leta 1941. Za drugi kip, ki ga še omenja satirična izjava, je še pojasnil, da je šlo za Kraljev kip Priroda, ki ga je ljubljanska občina odkupila leta 1939 in ga postavila na Muzejski trg. Isto leto pa so ga vandalizirali.
Prvi koraki za nastanek rekonstrukcije
Med vojno in nato v povojni obnovi je bil kip Sejalec za več desetletij popolnoma pozabljen in je tako ne le fizično izginil iz mestnega prostora, temveč tudi iz kolektivnega spomina. Ko je Libnik odkril, da je njihovo hišo nekoč spremljal monumentalni kip, si je začel zamišljati, da bi ga ponovno postavili. Najprej je »bolj sanjaril«, kot je sam dejal, nato pa je njegova ideja postala konkreten projekt. Leta 2018 je začel pošiljati prve prošnje. Obrnil se je na komisijo za postavitev javnih spomenikov in obeležij Mestne občine Ljubljana, ki je vrnitev kipa podprla, a ustavilo se je pri financiranju projekta. Pred štirimi leti so se dogovorili, da občina pomaga pri iskanju donatorjev, del stroškov pa so prevzeli stanovalci. Kot je povedal Vid Libnik, je bilo med sosedi složno mnenje, da gredo v ta projekt. Zaključena vrnitev kipa Sejalca na izvorno mesto pa tako pripoveduje ne le o spoštovanju kulturne dediščine, temveč tudi o vztrajnosti, ohranjanju kulturnega spomina, simbolnem označevanju, sodelovanju in poenotenju sosedske skupnosti. In tako ne gre le za vrnitev umetniškega dela na svojo lokacijo, temveč za umetniško delo, ki je tudi združilo lokalno skupnost.