Knjigo o Bežigrajskem stadionu, ki obravnava zgodovinske okoliščine oblikovanja ideje za gradnjo tega Plečnikovega objekta in zlasti prve načrte zanj, ki je nedavno izšla pri založbi ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, v zbirki Umetnine v žepu, je avtorica, umetnostna zgodovinarka, raziskovalka, konservatorka in Bežigrajčanka dr. Tina Potočnik posvetila mladim. In sicer v želji, da bi to Plečnikovo delo, ki je nastalo za telesnovzgojno organizacijo Orel in ga mlajše generacije poznajo »le še kot z zelenjem preraščeno ruševino«, kmalu dočakalo prenovo in spet postalo »živahen in javnosti namenjen prostor, prežet z mladostnim zanosom, složnostjo in izkušnjo skupnosti«. Vse to, kar je nekoč že bil.
Stadion za Bežigradom, ki že skoraj 20 let nezadržno propada in je tako že dolgo mrtva točka v mestu, je imel v prejšnjem stoletju popolnoma drugačen utrip. To je bil po besedah avtorice knjige prostor, kjer je bilo koncentrirano javno življenje, kot kažejo tudi historične fotografije. Tam se je gradila skupnost, krepila se je narodna zavest. Vse to soustvarja dediščinski pomen Plečnikovega kompleksa, ne le njegova likovno-arhitekturna zasnova, je poudarila sogovornica. Zelo pomembno je torej, »kaj je ta prostor pomenil za formacijo skupnosti in kaj za oblikovanje naroda, kot tudi kaj je po vojni pomenil za lokalno skupnost«, je podčrtala sogovornica in dodala, da jo je med raziskovanjem konteksta nastanka stadiona presenetilo, kako močna narodnobuditeljska ideja je gnala njegovo gradnjo. »Telovadne organizacije so bile v prvi polovici 20. stoletja pomembni akterji narodnega buditeljstva, povezane z idejo slovanstva, in nikakor ni šlo le za šport – to je bil medij oziroma način širjenja kolektivnih, plemenitih idej.« Pri čemer je bilo to obdobje, ko je bilo telovadno gibanje pri nas svetovnonazorsko razdeljeno. Sokolovci so bili liberalno, Orli pa katoliško usmerjeni.
Orlovsko stalno prizorišče
Zaradi potrebe po stalnem prizorišču za telovadne nastope Orlov je po letu 1923 za Bežigradom začel nastajati športni kompleks. Prostor zanj so našli na območju nekdanje gramozne jame, na zemljišču, ki je bilo v lasti križevniškega reda, stadion pa so zaradi pomanjkanja denarja in političnih razlogov gradili postopoma. Po ukinitvi telovadnih društev leta 1929 so dela na orlovskem stadionu prekinili, dokler niso leta 1935 gradnje zaradi potreb izvedbe drugega evharističnega kongresa znova zagnali in kraljevo ložo na zahodni strani preoblikovali tako, da je lahko služila kot okvir oltarju. Stadion je tako svojo podobo dobival postopoma, skozi različne faze. Denar, ki ga je bilo že od samega začetka premalo, pa so zbirali tudi z loterijo. »Dobitki so bili tudi kolesa in šivalni stroji ter celo vila Stadion za Bežigradom, ki se je, sicer predelana, ohranila do danes.«
Pot do izbire Plečnika za arhitekta objekta, ki je pred tem za Orle sicer že oblikoval prapor in uniforme, še vedno ni popolnoma jasna, čeprav je bil eden od pomembnih dejavnikov, na katerega je opozorila Tina Potočnik, gotovo tudi ta, da je v tistem času Plečnik začel pridobivati mednarodno veljavo. Ob tem je avtorica v knjigi izpostavila še eno vprašanje, in sicer, zakaj je Plečnik naročilo za izdelavo načrtov za orlovski stadion sploh sprejel. Pri iskanju razlage se je oprla na spomine, ki jih je zapisal njegov študent Janko Omahen in ki se jih v literaturi o sokolskem domu na ljubljanskem Taboru ne poudarja. Ob citiranju Omahnovega zapisa, v katerem je povzel profesorjevo zatrjevanje, da sta sokolstvo in orlovstvo »njegovemu srcu tuja«, je raziskovalka opozorila, da je Plečnikovi odločitvi za projekt lahko botrovalo dejstvo, da arhitekt do takrat v Ljubljani še ni imel pomembnejših naročil. Orlovski stadion je bil tako njegov prvi večji projekt v mestu, poleg javnosti večinoma nepoznanega naročila za idejno zasnovo ljubljanske sokolske stavbe. Za to arhitekturno nalogo se je arhitekt zagrel, izdelal tudi prve skice, vendar pa so sokoli njegovo idejo zavrnili, kar ga je prizadelo, projekt pa je dobil Ivan Vurnik. V tem kontekstu Plečnikova odločitev za zasnovo bežigrajskega stadiona dobi drugo perspektivo. Morda je tudi zaradi zavrnitve sokolov, ki jo je Plečnik sam imenoval »taborska afera«, sprejel naročilo za orlovski stadion, je dejala sogovornica.
Stadion kot del ljubljanskih Aten
Bežigrajski stadion je bil zasnovan po vzoru antičnih stadionov. Že poznavalec Plečnikovega dela, umetnostni zgodovinar in kritik dr. Peter Krečič, je v preteklosti večkrat poudaril pomen Plečnikove vizije Ljubljane kot novih Aten, v kateri je ljubljanski grad zasedal mesto akropole, Žale nekropole, Kongresni trg agore, Plečnikove tržnice stoe in NUK helenistične knjižnice, v ta kontekst pa sodi tudi stadion. Kot je zapisala Tina Potočnik, lahko orlovski stadion razumemo celo kot prvi odraz te Plečnikove vizije, kot preplet telovadišča in gledališča na prostem. »Ena od prvih idej je bila, da bosta del stadionskega kompleksa tudi letno in lutkovno gledališče, ki bi svoje mesto imeli v konici parcele na severozahodni strani. Ideja o soobstoju stadiona in gledališča pa se ni navezovala le na antične vzore, temveč je podpirala tudi dejavnost telesnovzgojne organizacije, ki je skrbela za razvoj mladih na več ravneh, tudi kulturni,« je dejala raziskovalka.
Skozi celotno 20. stoletje so se na Plečnikovem stadionu zvrstili različni dogodki, športni, kulturni in drugi, tudi taki, ki sodijo na temno stran zgodovine, kot je domobranska prisega. V drugi polovici prejšnjega stoletja so se na njem vrstili tudi koncerti znanih glasbenih skupin, kot so Depeche Mode, Metallica in Siddharta. Zadnja leta objekt žalostno propada, kljub temu da je bil leta 2009 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. V njegovo obnovitev z razširitvijo v komercialno-športni kompleks se je že pred časom podal Joc Pečečnik, medtem ko se v zadnjih letih govori o morebitnem odkupu stadiona s strani države.
Prihodnost dediščine
»Knjige nisem napisala, da bi razpravljala o pozitivnih ali negativnih vidikih preteklih projektov ali namer, temveč kot spodbudo, da se vendarle pristopi k prenovi in oživitvi. S tem ni mišljena muzealizacija, saj dediščino lahko ohranimo le tako, da ji omogočimo vključitev v razvoj, da jo posodobimo na način, ki omogoča primerno rabo, hkrati pa da ohranja ali celo krepi dediščinski pomen. V primeru stadiona je ta tesno povezan s tem, da je bil kompleks namenjen javni rabi,« je poudarila avtorica, ki je skozi svoje odraščanje Plečnikov stadion doživela še kot dostopen in živahen prostor. Ob tem je sogovornica dodala, da »za ohranitev ni bistveno, ali to zagotovi država, občina ali zasebni investitor, pomembno je, da stavba dobi primerno javno rabo, ki bo skladna z dediščinskim pomenom – v vsakem primeru bo ZVKDS dal vse od sebe, da bodo v konsenzu z vsemi deležniki dosežene rešitve, ki bodo za investitorja najmanj omejujoče, kot to določa zakon, obenem pa takšne, da bodo upoštevani materialni in nesnovni vidiki dediščine. To nikakor ne pomeni, da spremembe, prilagoditve in posodobitve niso mogoče.« Pomembno je predvsem, da se ukrepa čim prej, saj je ohranjene primarne substance objekta vsako leto manj, je še opozorila.