»Vsi jih hočejo,« pravijo na ljubljanskih Žalah. »Tako lepo pojejo, da jim nemalokrat prisluhnejo tudi naključni obiskovalci pokopališča, mnogi v času pogrebov celo namenoma pridejo na Žale, da bi jih slišali.«
Kdo so ta dekleta? Vse profesionalne in predane glasbenice, Maša Uranjek, Jasmina Šmarčan, Ani Frece in Veronika Vadlan Pikelj. Uranjekova je profesorica glasbe. Štiri leta je učila na osnovni in srednji šoli, vendar »se je izkazalo, da je moje mesto na odru. Igram flavto, klavir in kitaro. Preden smo se z dekleti združile v Ženski kvartet, sem 14 let ustvarjala narodno-zabavno glasbo pri Navihankah,« se predstavi. Šmarčanova je diplomirana socialna delavka, a ni nikdar delala v tem poklicu. Že 20 let je profesionalna glasbenica. Skupaj z Uranjekovo je prepevala pri Navihankah.
Frecetova prihaja iz glasbene družine, zato sta petje in igranje na inštrumente že od otroštva pomembna dela njenega življenja. »Igrala sem klavir, hodila v glasbeno šolo, tako kot Maša, ki je bila med študijem moja cimra, sem diplomirala iz glasbene pedagogike. Moja ljubezen so šansoni, že dvakrat sem nastopila na slovenskem festivalu, leta 2016 pa so me povabili v oddajo Znan obraz ima svoj glas,« pove. Vadlan-Pikljeva je vzgojiteljica predšolskih otrok, doma z Vranskega, prav tako kot Frecetova tudi ona že od najstniških let igra orgle.
Če združimo začetnice njihovih imen, dobimo MJAV, znano glasbeno skupino. Dekleta so jo ustanovila pred sedmimi leti, hkrati z istoimenskim kulturnim društvom, da lahko sploh poslujejo. Ker pa se jim ni zdelo primerno, da bi na pogrebih pele pod tem imenom, so si za te potrebe nadele še naziv Ženski kvartet.
Odločile so se za profesionalno glasbeno pot. Vse so pustile prejšnje službe in sklenile, da se bodo s petjem preživljale. »Pojemo na civilnih in cerkvenih poročnih obredih, na krstih, rojstnodnevnih zabavah, pišemo avtorsko glasbo in prirejamo samostojne koncerte, seveda pa največji del naše dejavnosti zavzema prav petje na pogrebih,« pove Uranjekova.
Duhovniki sprva zadržani
Začelo se je tako, da so preprosto potrkala na vrata pogrebnih zavodov. Sprva so bili do deklet zelo skeptični, saj dotlej še ni bilo ženskega sestava za te namene, predvsem duhovniki so bili zadržani, a ko so dobile priložnost in se izkazale, je šla njihova pot le še navzgor. Ani Frece: »Zdaj, ko vedo, da obvladamo ves mašni obred in mu dodamo še orgelsko spremljavo, nas duhovniki celo priporočajo.«
Najprej so spontano zapele na pogrebih svojih bližnjih sorodnikov. »Takrat smo začutile, da naše senzualno in doživeto izvajanje glasbe zelo čustveno vpliva na ljudi. Silno pomembno se mi zdi, da je glasba ob ključnih trenutkih v življenju, kakršen je tudi pogreb, na visoki ravni. Žalujočim veliko pomeni, da ob slovesu zapojemo pesem, ki je bila ljuba pokojniku. Takšnim željam rade ustrežemo in mnogokrat tudi čez noč naštudiramo pesem, če je ni v našem repertoarju,« razlaga Uranjekova.
Dober glas o pevkah na pogrebih potuje od ust do ust. Prvi plačani nastop na pogrebu so imele v Velenju, pred tremi leti pa so prvič prišle na ljubljanske Žale. »Zdaj nas kakšen dan čaka tudi po osem pogrebov, na Žalah so na pol ure, zato smo morale društvo okrepiti še z drugimi dekleti, če same ne zmoremo. Takrat se osnovni kvartet razdeli na dva dela, vsakemu se pridružita še po dve dekleti.«
V repertoarju imajo več kot 250 pesmi različnih žanrov (ljudske, moderne, cerkvene) v več jezikih, ob tem pa imajo žalujoči še individualne želje. Vadlan-Pikljeva ob tem doda: »Vemo, kaj zmoremo, v nemogoče pa se ne spuščamo. Zadnjič, denimo, si je nekdo zaželel, da bi pokojniku pele gregorijanski koral. Saj bi zmogle, a bi potrebovale dva tedna vaj. To ni šlo, zato smo morale željo zavrniti.« Žal pa jim je, da niso zavrnile neke druge. »Najbolj nora želja, ki še vedno odmeva, je bila Lovšinova Moja mama je strela. Ker je žalujoči vztrajal, da je bila njegova mama pankerica in da bi ji prav ta pesem veliko pomenila, smo po pregovarjanju popustile. Gospod je prisegel, da bo v poslovilnem govoru pojasnil, zakaj ta pesem. No, pa tega ni storil,« pove Šmarčanova in doda, da dekletom še nikdar v življenju ni bilo tako nerodno.
Včasih se doma zjokajo
Pravijo, da so odzivi svojcev umrlih neverjetni. »Po pogrebu nas pokličejo ali nam pišejo. Zahvalne besede so pravi obliž za našo dušo. Rečejo nam celo, da jih z 'angelskimi glasovi v najtežjih trenutkih tolažimo',« povzame Uranjekova. Frecetova jo dopolni: »Ni lahko peti na pogrebu. Včasih ljudi pospremimo na zadnjo pot po hudih tragedijah. Takrat je težko tudi nam, ne le svojcem. Velikokrat težo žalostnega bremena nesemo domov. Včasih se zjokamo.«
Tudi dekleta so že opazila, da jih ljudje hodijo poslušat na pokopališče. »Pred kratkim nas je na Žalah ogovoril gospod in povedal, da nas je tisti dan poslušal že v Polju, da pa bo šel še v Šmartno, ker je izvedel, da tisti dan pojemo tudi tam,« na koncu pove Vadlan-Pikljeva.
