Ko se večina ljudi po upokojitvi dokončno poslovi od vsakodnevnega odhajanja v službo, Andrej Prešeren iz okolice Kamnika vsako jutro še vedno vstane zgodaj, se odpravi proti Veliki planini in tam preživi večji del dneva. Star je 79 let, a ga obiskovalci Velike planine poznajo kot pastirja v značilni opravi iz 19. stoletja, ki že skoraj tri desetletja pozdravlja turiste, pripoveduje zgodbe o življenju na planini in ohranja spomin na nekdanjo planšarsko dediščino. »To ni služba, to je hobi,« pove preprosto.
Njegov delovni dan se začne ob osmih zjutraj. Z gondolo se odpelje na Veliko planino, nato s sedežnico do Zelenega roba, kjer ga obiskovalci srečujejo vse do poznega popoldneva. Okoli četrte ure se odpravi nazaj v dolino. »Vsak dan sem gor, če je lepo vreme. Če dežuje, nimam tu kaj početi,« pove med vožnjo s sedežnico in doda: »Ko sem bil mlajši, sem šel seveda peš. Gore so mi od nekdaj bile filter za dušo.«
Na planino prihaja že 29 let. Pred tem je dolga leta delal v kamniški tovarni Utok, kjer je bil zaposlen pri obdelavi filca. »Delal sem pri valjalnem stroju. Ko je bil filc izdelan, se je skozi stroj stisnila voda, da je bil skoraj suh,« se spominja. Po upokojitvi je našel drugo poslanstvo – življenje med pastirskimi bajtami in obiskovalci Velike planine.
Oblečen kot pastir iz 19. stoletja
Skoraj nemogoče ga je zgrešiti. Oblečen je v pastirsko nošo iz obdobja okoli leta 1800, na nogah ima lesene cokle, v rokah pa značilno pastirsko palico. Njegova oprava ni muzejski eksponat, temveč živa dediščina. Najbolj opazen del je nenavadno ogrinjalo iz lipovega lubja, ki ga mnogi obiskovalci zamenjajo za slamnato pelerino. »To ni slama, to je lipa,« rad pojasni tudi najstnikom, ki so na planino prišli v okviru šolskega izleta.
Lubje se nabira spomladi, ko je drevo polno sokov. Ko se odstrani zunanja skorja, se pod njo skriva več plasti vlaknastega materiala, ki ga posušijo in spletejo v značilno ogrinjalo. Njegova uporabnost ni le estetska. »Če pade dež, se odvije in zlepi skupaj. Še nisem bil moker pod njim. Deluje kot prava pelerina.« Vsako leto mora izdelati novo, saj sonce material sčasoma zvije in izsuši.
Prav tako posebno zgodbo pripovedujejo njegove lesene cokle. Izdelane so iz lipovega lesa, narejene po meri njegovih stopal in so stare že več kot četrt stoletja. »Te so stare 26 let in še zdržijo,« pove ponosno. Naredil mu jih je mojster z Jesenic, danes pa zna podobne izdelati tudi sam.
Od muzeja do živega simbola Velike planine
Njegova zgodba na Veliki planini se je začela ob odprtju Preskarjevega muzeja. Ko so mu ponudili ključ muzeja in možnost, da obiskovalcem predstavlja življenje pastirjev, je priložnost sprejel. »Šest let sem odpiral muzej in ljudem pripovedoval zgodovino.« Pozneje je postal eden najbolj prepoznavnih obrazov planine. Turisti ga pogosto ustavljajo, sprašujejo o življenju nekoč, o pastirjih, kravah in starih običajih. »Vprašajo vse mogoče. Najtežje je s tujci, ker jim ne znam vsega razložiti v njihovem jeziku.« A kljub temu ga številni fotografirajo ali se slikajo skupaj z njim, od njega odnesejo tudi kakšen spominek.
In ne gre zgolj za »turistično atrakcijo«, saj Andreju življenje pastirja ni tuje. Pred leti, ko je bil precej mlajši, je bil tudi pravi planšar. Njegov spomin na tiste čase je poln topline in humorja. »Pastir mora z živalmi lepo delati. Če jih ne tepeš in se z njimi lepo pogovarjaš, te ubogajo.« Vsako jutro je krave odgnal na pašo in jim, kot v šali pravi, povedal, kje naj se pasejo in ob katerem planinskem domu naj se napijejo. Najbolj znana je njegova zgodba o kravah pri Domžalskem domu. »Rekel sem jim, naj se gredo past proti Domžalskemu domu in naj me tam v poznih popoldanskih urah počakajo. In so me res čakale.« Ko se je proti večeru odpravil po krave, so ga živali mirno pričakale ob luži pod domom. »Ko sem prišel, sem jim rekel: zdaj pa gremo domov. In so vstale ter šle za menoj.« Pravi, da z njimi nikoli ni imel težav.
Mojster piščali iz vrbovega lesa
Poleg pastirske oprave in pripovedovanja zgodb obiskovalce navdušuje še z eno spretnostjo. Izdeluje namreč piščali, najpogosteje jih naredi iz vrbovega lesa, ki ga spomladi, ko je poln sokov, lažje obdela. Kos vrbe odreže, previdno izdolbe notranjost in izdela različne vrste piščali. Mnoge podari otrokom. »Če kdo želi, mu jo dam. Potem pa piskajo po planini.«
Njegove piščali oddajajo različne zvoke, nekatere imajo tudi posebna imena, ki jih poznajo predvsem starejši domačini. Otroci jih z veseljem preizkušajo, Andrej pa ob tem ohranja še en del ljudskega izročila, ki bi sicer počasi izginil.
Ko ga vprašajo, koliko časa bo še vztrajal na Veliki planini, se le nasmehne. »Jaz sem zdaj že 79 let star.« Morda tudi zato natančnega odgovora nima. Dokler bo zdravje dopuščalo, bo verjetno še naprej vsak
dan sedel v gondolo in se odpravil proti Zelenemu robu. Tam ga čakajo obiskovalci, fotografi, otroci in številni pohodniki. Čakajo pa ga tudi spomini na čas, ko je bila Velika planina predvsem dom pastirjev in njihovih čred.