Prav pozornemu opazovanju in spoznavanju lokalne zgodovine je bil posvečen teden ljubljanskega turizma, ki je bil deloma namenjen tudi prebivalcem Ljubljane. Turizem Ljubljana je pripravil številna doživetja, s pomočjo katerih so lahko domačini spoznali svoje mesto z nekoliko drugačne perspektive. Eden od sprehodov je povezal Gornji trg, Novi trg, Križevniško ulico in Križanke, območje, kjer se na kratki razdalji prepletajo stoletja ljubljanske zgodovine.
Ko se po teh ulicah sprehajamo sami, opazimo predvsem hiše, lokale in promet. Ko pa začnemo poslušati zgodbe, postanejo zanimivi tudi detajli, ki jih sicer hitro spregledamo. Na Gornjem trgu lahko opazimo, da so bile stare hiše praviloma ozke. Običajne hiše so imele dve ali tri osi oziroma dve ali tri okna. Če je želel lastnik zgraditi širšo hišo, je moral plačati višji davek. Davki so bili povezani tudi s številom dimnikov, več dimnikov je pomenilo več peči in s tem večjo porabo kurjave.
Med hišami so puščali ozke odprte prostore, tako imenovane preduhe oziroma prezračevalne jaške. Ker je bilo območje vlažno, so omogočali kroženje zraka in odvajanje vlage, pomagali pa so tudi pri omejevanju širjenja požarov. Številne hiše imajo še danes dva vhoda. Eden je vodil v stanovanjski del, drugi pa v delavnico oziroma poslovni prostor. Stara Ljubljana je bila mesto, kjer sta bila življenje in delo pogosto združena pod isto streho. Turizem Ljubljana Gornji trg uvršča med ljubljanske ustvarjalne četrti, kjer se zgodovinsko mestno tkivo prepleta z umetnostjo, oblikovanjem, obrtjo in kulinariko.
Arhitekturna reciklaža
Pri hiši na Gornjem trgu 15 najdemo zanimiv primer ponovne uporabe. Portal naj bi bil del nekdanjega liceja na Vodnikovem trgu, ki ga je porušil potres leta 1895. Portal so odkupili, ga nekoliko prilagodili in uporabili na drugi stavbi. Podobno je pozneje ravnal Jože Plečnik pri cerkvi svetega Florjana. Prvotni vhod je bil obrnjen proti cesti, zaradi vse močnejšega prometa in tramvaja pa je postal problematičen. Plečnik ga je zaprl in glavni vhod uredil drugje. Pri tem je ponovno uporabil stare stopnice, ki jih je pripeljal izpred uršulinske cerkve.
Tako se pokaže ena od značilnosti ljubljanske arhitekture: stari material ni bil nujno odpadek, temveč je lahko dobil novo življenje. Zgodovina se na tem območju hitro preplete z legendo. Ljubljanski zmaj naj bi nekoč živel pod grajskim gričem. Po pripovedi ga je premagal sveti Jurij, vendar ga ni ubil. Zemlja se je odprla in zmaj je padel vanjo. Legenda pravi, da je zmaj še vedno tam. Če bi kdo našel vhod v njegovo jamo in ga razburil, bi začel divjati po podzemlju, Ljubljančani pa bi to občutili kot potres. Velikega zmaja sicer še nihče ni našel, Ljubljančani pa imamo njegove manjše podobe na številnih koncih mesta.
Plečnikova zelena zavesa
Pri cerkvi svetega Jakoba je Plečnik uporabil drugačno rešitev. Po potresu leta 1895 je bila cerkev obnovljena, vendar mu obnovljena različica cerkve ni bila všeč. Ker je ni bilo mogoče porušiti, jo je zakril z drevesi. Obenem je želel poudariti baročne skulpture pred cerkvijo. Uredil je prostor s stebrom, na katerem je bila Marija, okoli nje pa štirje svetniki. Originalne skulpture so danes odstranjene, načrtovane so njihove replike.
Plečnik je prostor dopolnil še s kamnitimi kroglami. Njegova razlaga njihovega namena je bila značilno hudomušna: otroci bodo skakali čeznje, se spotikali in trgali hlače, njihove mame pa bodo imele kaj početi s krpanjem. Nedaleč stran je Gruberjeva palača, povezana z Gabrijelom Gruberjem in njegovim načrtom za ureditev Ljubljanskega barja. Po njegovih načrtih so leta 1780 začeli graditi Gruberjev prekop, ki je pomembno vplival na razvoj območja.
Sprehod nas nato pripelje do Novega trga, kjer so nekoč živeli predvsem plemiči in premožnejši meščani. Med njimi je bil Žiga Zois. V njegovi palači se je oblikoval Zoisov krog, v katerem so se srečevali pomembni razsvetljenci, med njimi Valentin Vodnik in Jernej Kopitar. Posebno zgodbo ima tudi Ljubljanica. Danes je predvsem slikovita reka, nekoč pa je bila pomembna prometna pot. Po njej so prevažali ljudi in tovor, pluli so številni čolni in celo parniki. Ko je leta 1849 prišla železnica, je vodni promet začel izgubljati pomen.
Križevniška ulica – ulica umetnikov
Križevniška ulica je danes ena od ljubljanskih kulturnih četrti. Turizem Ljubljana jo predstavlja kot prostor, kjer se prepletajo umetnost, ustvarjalnost in mestno življenje. Ulica se je nekoč imenovala Ribiška, pozneje pa je dobila ime po križnikih oziroma križevnikih. Dolgo je bila precej mirna in nič kaj posebnega. Z odprtjem Mini teatra in načrtnim okraševanjem z rožami in drugimi predmeti pa je postala ena lepših ljubljanskih ulic.
S Križevniško so povezani številni znani Slovenci, med njimi France Prešeren, Srečko Kosovel, Blaž Crobath, Luiza Pesjak in drugi. Zanimivo je, da je v tej ulici tudi Tavčarjeva hiša. Ivan Tavčar je bil v svojem času znan po tem, da je pomagal revnim dijakom, med katerimi je bil tudi Ivan Cankar. Njuna zgodba se ni končala dobro, saj sta do konca življenja ostala v sporu zaradi knjig, ki jih Cankar Tavčarju ni vračal.
Sprehod se konča pri Križankah, nekdanjem samostanu križnikov, katerih navzočnost na tem območju sega v 13. stoletje. Današnjo podobo kompleksa je močno zaznamoval Jože Plečnik. Turizem Ljubljana navaja, da je med letoma 1952 in 1956 kompleks preuredil v kulturno prizorišče. Nekdanji samostan je tako postal prostor koncertov, predstav in Festivala Ljubljana.