»Smo eni zadnjih predstavnikov generacije, ki je preživela drugo svetovno vojno,« je mirno povedala Ala Peče. In potem skoraj mimogrede nanizala stoletje zgodovine, ki je šlo čez njihova ramena: »Povojni čas ni bil enostaven, vse dobrote in zmešnjave jugoslovanske države, vse norosti …« Njene besede so med sogovorniki naletele na tiho prikimavanje. Večina jih je tik pred devetdesetim letom ali pa so ga že prestopili.
A ko začnejo govoriti o mladosti, se čas nenadoma obrne nazaj. »V teh mojih 90 letih se je največ novega zgodilo prav po letu 2000,« je menila Pečetova. In prav oni so danes živ spomin na čas vojne, povojne obnove, socializma in države, ki je medtem že zdavnaj izginila z zemljevida.
Spomini pa niso vedno prijetni. Margareta Gašperšič se še danes živo spominja bombardiranja in bežanja pred vojno. Toda, ko pogovor nanese na gimnazijska leta, se obrazi hitro razjasnijo. »Mi smo bili eden izmed najboljših razredov, ker smo se med sabo razumeli,« je ponosno pripomnil Janez Belič. In očitno dovolj dobro, da so se po maturi srečevali skoraj vsako leto. »Včasih celo dvakrat na leto,« se zasmeji.
»Profesor Adlešič, učil nas je fiziko, nam je po koncu mature položil na srce, da naj ostanemo prijatelji še naprej. In ostali smo,« je dodal Primož Aplenc. Ob 50-letnici mature so izdali celo zbornik in obudili spomine na profesorje, dogodivščine in značaje, ki jih še danes znajo našteti skoraj po abecedi.
Profesorji, “špricanje” in gostilniški problem
Če današnji dijaki tarnajo nad šolo, imajo nekdanji gimnazijci očitno precej drugačen pogled. »Jaz imam na gimnazijo najlepše spomine,« je skoraj ponosno povedal Peter Lobe, ki je bil, kot pove v smehu, pravi organizator razreda in posledično tudi priljubljen med profesorji. »Bil sem tajnik razrednika, rezerviral sem vlake za majske izlete in vse mogoče.«
Profesorji so bili strogi, a očitno nepozabni. »Dobre profesorje smo imeli,« so se strinjali vsi za mizo. Posebej se spominjajo profesorja Ivana Štalca, ki jih je učil matematik. »Bil je zelo strog,« se spominja Elga Rosina Brezar, a skoraj v istem dihu doda: »Ampak si se pa veliko naučil.« Gospa Peče je celo priznala, da jo je matematika komaj pripeljala do mature, nato pa z zadovoljstvom dodala skoraj filmski zaplet: »Po dveh letih mature sem pa enega danes zelo znanega pisatelja spravila čez sedmi in osmi razred gimnazije. Inštruirala sem ga vse predmete – tudi matematiko«.
Peter Lobel se še danes navdušeno spominja »gostilniškega problema« profesorja Adlešiča. Še bolj živ pa je njegov spomin na »zakon mastnih špehov«. »Profesor nas je odpeljal v razred in zahteval masten papir od malice. Nato ga je osvetljeval z dveh strani, dokler mastni madež ni “izginil”. Take smo imeli! Jaz bi zaradi Alešiča šel še enkrat v šolo,« je Lobel navdušeno priznal.
Alenka Bajec Velkavrh pa nosi lepe spomine tudi na Cirila Jegliča, ki je bil pozneje prvi vodja Arboretuma Volčji Potok, sicer pa krajinski arhitekt, pedagog in pomemben strokovnjak za vrtnarstvo ter parkovno ureditev. »Zaradi njega sem tudi sama postala velika ljubiteljica rastlin«.
Ko beseda nanese na zabavo, pa nekdanji maturanti hitro razbijejo romantične predstave o povojni mladini. Je bila gostilna Šestica njihovo redno zbirališče? Odgovor pride skoraj v en glas: »Kje pa! Denarja nismo imeli.«
Alenka Firm je dodala, da so imeli šolske plese, v lokale pa niso hodili. »Morje? Enkrat v štirih letih smo šli na končni izlet. Želeli smo do Dubrovnika, pa smo ostali doma,« se je spomnila Firmova, Primož Aplek pa jo je dopolnil, da so jih profesorji pospremili do Ribnega na Bledu. »S predhodnimi generacijami so imeli slabe izkušnje. Predvsem zaradi alkohola,« je dodal.
A očitno jim nič ni manjkalo. Danes, sedemdeset let po maturi, še vedno sedijo skupaj, se zabavajo, naštevajo sošolce in preverjajo, kdo je še dosegljiv. Od nekdanjih 37 dijakov jih je danes živih še trinajst. In ob vseh zgodbah, smehu in imenih, ki še vedno zvenijo domače, postane jasno, da ta generacija ni praznovala le mature. Praznovala je življenje.