Ideja ljubljanske občine, da bi enega od centrov metadonskega programa vzpostavili v Zdravstvenem domu za študente Univerze v Ljubljani na Aškerčevi cesti, pri vodstvu tega ni naletela na odobravanje. Vršilka dolžnosti direktorice študentskega zdravstvenega doma Mateja Ana Grulja je v dopisu ministrstvu za zdravje pojasnila, zakaj center za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog ne sodi v to ustanovo.
»Zdravstveni dom za študente je namenjen zdravstveni oskrbi študentske populacije, zato v okvir njegovega delovanja ni mogoče umestiti programa, ki je namenjen drugim ciljnim skupinam,« je zapisala Mateja Ana Grulja, ki poudarja, da so študenti v življenjskem obdobju, ko so zelo ranljivi za razvoj odvisnosti, zato meni, da bi bilo nedopustno, če bi jih izpostavljali dodatnemu tveganju, ki bi ga, kot meni, prinesla uvedba metadonskega programa. Poleg tega dodaja, da že zdaj nimajo dovolj prostorskih in kadrovskih zmogljivosti za izvajanje običajnega programa. Mateja Ana Grulja je zapisala tudi, da zdravstveni dom za študente ni zavod lokalnega, ampak republiškega pomena, zato »reševanje problematike na lokalnem nivoju ne sodi med pristojnosti oziroma dejavnosti zavoda«.
Krek predlaga program s kombiji
V kontekstu iskanja primernih lokacij za metadonski program se poraja vprašanje, ali je predlog občine, da bi prostore našli v središču mesta, najprimernejši. Iz odgovorov ministrstva za zdravje je razbrati, da se bolj nagiba k programom v kombijih v kombinaciji s centri v primestnih občinah. Temu je naklonjen tudi Milan Krek z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je pojasnil, kako bi sistem, temelječ na kombijih, deloval v praksi. »S kombiji, ki podeljujejo zdravila vsak dan, se zdravljenje odvisnosti pomembno približa bolnikom, saj pride dejansko v njihovo okolje. Tako se zmanjšajo vsakodnevni napori bolnika, da pride do zdravila. Ta program nenazadnje omogoča, da se bolnik distancira od trga preprodaje drog, s katerim se srečuje ob prihajanju v center,« pravi Milan Krek.
Program z mobilnimi enotami, ki ga že poznajo v Slovenj Gradcu in na Ptuju, bi deloval tako, da bi imel kombi stalna postajališča ob točno določenem času. Tam bi pacient dobil metadon ali drug substitut, opravil pogovor s terapevtom in imel na voljo tudi druge vrste pomoči. Krek pravi, da bi na tak način prihajalo več ljudi kot zdaj in da bi tudi več ljudi začelo program.
»Čim prej se vključijo v program, tem bolje je za njih, ker se tako zmanjšajo posledice odvisnosti, tako zdravstvene kot tudi socialne, ker se zmanjšajo stroški. Pomembno pa je tudi čim prej identificirati paciente, okužene s hepatitisom C,« pravi Krek in dodaja, da ima zdaj veliko pacientov otežen dostop do zdravila. Tisti, ki ne živijo v središču mesta, in tisti, ki hodijo v službe, le s težavo vsak dan prihajajo v metadonske centre ali pa tja sploh ne pridejo. Program s kombiji, v katerih bi bila pisarna in ambulanta, naj bi tudi zmanjšal konflikte v interesu stanovalcev in odvisnikov, centri za zdravljenje odvisnosti pa naj bi se razbremenili in usmerili v zahtevnejše terapevtske posege.
Kombiji naj bi bili le del mreže za zdravljenje odvisnosti, ki naj bi jo v Ljubljani vzpostavili po novem letu, vanjo pa naj bi bila vključena tudi varna soba. Krek meni, da bi v Ljubljani potrebovali dva kombija, ki bi vsak po svojem urniku krožila po mestnih četrtih in okoliških krajih.
Krek pričakuje, da bo kombija kupila občina ali ljubljanski zdravstveni dom in da bo za strokovni kader poskrbel zavod za zdravstveno zavarovanje. »Župan Zoran Janković je na srečanju na magistratu obljubil, da bo pomagal, in jaz mu verjamem, ker nimam razloga, da mu ne bi,« je dodal Krek.
