Odskočna deska za življenje

Na Kodeljevem je bilo včeraj zelo živahno. V dvorani ob letnem kopališču so odmevali hitri udarci žogice ob mizo, ritmični zvoki tekmovanja v namiznem tenisu, ki je s svojo napetostjo pritegnilo množico navijačev. Le nekaj korakov stran pa je dišalo po pečenem mesu, svežih zeliščih, sladkih kreacijah in koktajlih. In prav tu je potekala drugačna, a nič manj pomembna tekma. Tekma za priložnosti, za samozavest, za prihodnost.

Poklic v gostinstvu dostopen tudi osebam z omejitvami

Že četrto leto zapored je tudi v Sloveniji potekalo tekmovanje Cupi's Spoon, ki ga že vrsto leto vodita Vedran in Silvija Habel. Hrvaški zakonski par stoji za društvom UNUO in idejo projekta, ki je odpirati vrata osebam s posebnimi potrebami v svet gostinstva. »Ne gre le za kuhanje – gre za pripravo na resnično življenje, na izzive, ki jih čakajo v kuhinji, za štedilnikom, v strežbi, med ljudmi. In prav tukaj, na Kodeljevem, so ti mladi dokazovali, da to tudi zmorejo,« je povedala Valerija Bužan, predsednica društva Downov sindrom.

Pravila tekmovanja so povsem jasna – vsak udeleženec tekmovanja mora biti samostojen za štedilnikom. Tekmovalci so lahko že pripravili sestavine, jih razrezali in po potrebi tudi začinili. Brez bližnjic, le z znanjem, pogumom in nekaj treme. Spomin na prvo leto je bil tudi za tekmovalca Nina Koštruna, ki je tekmovanje tudi začel, še vedno živo. In lahko bi rekli – zmaga je bila zanj odskočna deska, saj je lansko poletje prvo počitniško delo dobil prav v hotelu v Umagu, kjer je pomagal v kuhinji. »Prav takšne zgodbe dajejo projektu smisel,« je potrdila Bužanova in dodala, da zakonca Habel s projektom povezujeta društva po državah vse Evropske unije, letos jih čaka celo Amerika. »Njun cilj je jasen: povezati organizacije, ki delajo na tem področju, in predvsem – pokazati, da je poklic v gostinstvu dostopen tudi njim.« Veliko zaslug za to ima tudi društvo za Downov sindrom, ki je pred štirinajstimi leti ustanovilo gostilno Druga violina. Tam so se začele prve resne zgodbe o usposabljanju, učenju različnih nalog v gostinstvu tudi pri nas.

Kuharske zvezde iz osnovne šole Janeza Levca

A kuharske zvezde letošnjega tekmovanja so bili predvsem učenci osnovne šole Janeza Levca. Med tekmovalci je bila tudi Sarah iz Črnomlja. Za na tekmovanje je že v šolski učilnici pripravila francosko solato, pred žirijo pa bo ocvrla piščanca. Veliko bolj zgovoren in pred tekmovanjem vidno živčen je bil Lars Kajfež, ki je za svoje prvo kuharsko tekmovanje izbral prav poseben izziv – japonsko jed šakšuko z jajcem. »Te jedi ne pripravljam pogosto. Pravzaprav jo bom za tekmovanje prvič. Malo me je strah, ali bo poširan jajček nad paradižnikovo omako dovolj dober za komisijo,« je priznal, »ampak sem si rekel, da bom vseeno poskusil.« Doma najraje peče palačinke s čokolado, danes pa je stopil iz cone udobja. »Strahu nimam, dobro sem se pripravil.« Učence in učenke iz Levca je na tekmovanje dobro pripravil učitelj Hasan, ki so ga na tekmovanju vseeno malo pogrešali. »Ampak tudi drugi učitelji so nas pod kamiončkom, kjer je bila postavljena kuhinja, odlično bodrili,« je po koncu tekmovanja povedal Lars, ki je tričlansko komisijo prepričal z odlično začinjeno jedjo.

Med navijači so tekmovalci imeli tudi sošolca Filipa Vurnika, ki je lani komisijo prepričal, da je njegova pečena orada na posteljici iz rožmarina zmagovalna kombinacija. »Za nagrado sem odpotoval v Rim in tudi Vatikan sem si lahko ogledal,« je priznal in dodal, da letos ne tekmuje, saj si priložnost za zmago zasluži še kdo drug. Sicer pa je zelo rad v kuhinji, v šoli rad priskoči na pomoč kuharicam v šolski kuhinji, odlično se znajde tudi doma. »Rad kuham domače jedi in vesel sem, da imam pri tem veliko podporo družine. Za njih zelo rad skuham piščančjo obaro, najraje z žličniki, včasih tudi z žganci,« je povedal Filip, ki je bil tokrat zadolžen za palačinke, ki so jih postregli tekmovalcem v namiznem tenisu.

Z željo, da jih nekdo vidi

Medtem ko so se kuharji s svojimi jedmi drug za drugim izmenjavali za štedilnikom, je na svojo priložnost nestrpno čakal Anže Valjavec. Letos se je odločil, da se preizkusi v kategoriji mešanja pijače. »Pripravil bom koktajl blue curacao, za kar potrebujem radensko, limeto, meto in malo modrega sladkorja,« je našteval vsebino v vrečki, ki jo je čuval kot največji zaklad. »Vsebino v vrečki bom po receptu, ki se ga bom moral držati zelo natančno, zmešal nežno, s kuhalnico, in postregel z nasmehom.« Njegova samozavest je bila nalezljiva. In prav to je bistvo. Ne popolnost, ampak pogum. S tiho željo, da jih nekdo vidi, sliši in jim po končanem usposabljanju tudi ponudi delo.

Majhni koraki se že narejeni. Eden od nekdanjih tekmovalcev, Blaž, danes dela v piceriji Peruzzo, drugo dekle v kavarni in Narodni galeriji. Eden je zaposlen v Kopru, drugi v Velenju in tretji v Slovenj Gradcu. »Kajti vsak uspeh šteje. Vsak korak naprej pomeni zmago. Ne zmorejo vsega, ampak zmorejo veliko,« je zagotovila Bužanova. »Ključni so razumevanje delodajalcev, posluh in podpora. V zameno pa kolektiv dobi nekaj neprecenljivega – iskrenost, prijaznost in posebno energijo, ki povezuje ekipo,« je dodala za konec. x