V kletnih prostorih enega izmed blokov na Brodarjevem trgu na ljubljanskih Fužinah še vedno diši po usnju, lepilu in gumijastih podplatih. Tam že več kot tri desetletja deluje čevljarski servis Taca, ki jo vodi Bojan Mavec – eden zadnjih predstavnikov tradicionalne čevljarske obrti v Ljubljani. Njegova zgodba je zgodba o vajeništvu, industriji, ki je izginila, in o trmi obrtnika, ki vztraja kljub času potrošništva.
Mavčeva pot v čevljarski poklic se ni začela z načrtom, temveč skoraj po naključju. Kot otrok je odraščal v Podutiku, kjer je imel sosed čevljarsko delavnico. Ta sosed, kot pravi Mavec, je bil Marko Dermastja, eden najboljših čevljarjev v Ljubljani.
Iz otroške radovednosti do vajeništva
»Že kot mulci smo se tam veliko zadrževali, se igrali in gledali, kaj počne. V delavnici je bila vedno ekipa in vedno je bilo zanimivo. Kmalu smo dobili kakšno malenkost za prijeti ali kam odnesti,« se spominja. Kar se je začelo kot otroška radovednost, se je postopoma spremenilo v pravo vajeništvo. Že v osnovni šoli je med počitnicami pomagal v delavnici, spoznaval materiale in postopke ter odkrival, koliko znanja je skritega v izdelavi enega samega čevlja. »Čevelj je izredno kompleksna stvar. Koliko je tu operacij, materialov in detajlov – tega si kot otrok sploh ne predstavljaš.« V tistem času je bila čevljarska obrt še finančno spodobno ovrednotena, zato je bila odločitev o nadaljnjem izobraževanju logična.
Mavec je dobil štipendijo in se vpisal na čevljarsko šolo v Kranju, ki je bila takrat ena najvplivnejših tovrstnih šol v nekdanji Jugoslaviji. Tam je usvojil znanja obutvenega tehnologa in modelarja ter se naučil tudi izdelave čevljev od začetka do konca. Po končanem šolanju se je zaposlil pri svojem nekdanjem mentorju, ki je medtem razvil že precej resno proizvodnjo. A zgodovina je kmalu posegla tudi v njegovo zgodbo. Po osamosvojitveni vojni in odprtju meja je slovenska čevljarska industrija začela hitro propadati. Trg so preplavili tuji izdelki, trgovine z obutvijo so se množile, domača proizvodnja pa je izgubljala bitko. »Takrat je bila vsaka druga trgovina v Ljubljani trgovina s čevlji. Ljudje so bili lačni novih stvari,« se spominja. Težava pa ni bila samo konkurenca, temveč tudi sprememba potrošniških navad. Obrtniki so izdelovali vrhunske čevlje iz kakovostnega usnja, a kupci so se raje odločali za modne blagovne znamke. »Za isti denar so ljudje raje kupili znano blagovno znamko. In tako je šla industrija počasi navzdol.«
In ko industrija propade, se poruši tudi izobraževalni sistem. Delovnih mest je bilo vse manj, zanimanja za poklic prav tako. Ker so izginile štipendije, je tudi čevljarska šola postopoma izgubila svoj pomen. »Mi smo bili ena zadnjih generacij šolanih čevljarjev. Ko kdo od nas zapre delavnico, pogosto nima nikogar, ki bi ga nasledil.«
Od Podutika do Fužin
Mavec je že zgodaj razmišljal o lastni poti. Priložnost se je ponudila skoraj naključno. Na Fužinah je spoznal starejšega čevljarja, s katerim sta se hitro ujela. »Večkrat sem ga prišel obiskat, potem pa mi je nekega dne rekel: 'Počasi bom zaključil, ali bi ti to prevzel?'« Sprva je delavnico najel le za leto dni. »Toliko časa sem si dal, da preverim, ali lahko posel zaživi.« Ko je videl, da stranke prihajajo in da delo teče, se je odločil za stalno rešitev. Po letu dni je delavnico tudi odkupil. Čeprav je sprva razmišljal, da bi se preselil na vidnejšo lokacijo, se je delavnica v kleti bloka sčasoma tako uveljavila, da je ostal. In danes v njej dela že 31 let.
V Mavčevi delavnici popravljajo skoraj vse vrste obutve – od elegantnih čevljev do planinskih gojzarjev. A delo ni vedno preprosto, saj so materiali danes drugačni kot nekoč. »Včasih je bil čevelj iz usnja in gume. Danes pa imaš poliuretan, PVC in kup drugih materialov. Vedeti moraš, kaj se s čim lepi in kako se vede.« Nekaterih popravil se preprosto ne splača opravljati, še posebno pri čevljih iz slabih materialov. »Če je material že v razpadajočem stanju, ga ne moreš rešiti. Svoje delo lahko naredim stoodstotno, ampak material se bo vseeno sesul.« Mavec ima zato jasno pravilo: delo mora biti narejeno kakovostno ali pa ga raje ne sprejme.
Inovacije v delavnici
Kljub tradicionalnemu poklicu Mavec rad eksperimentira in išče nove rešitve. Ena izmed zanimivejših je predelava planinskih čevljev. Pri nekaterih vrhunskih gojzarjih je del podplata iz poliuretana, ki ima omejeno življenjsko dobo. Če čevlji več let stojijo v omari, se lahko material dobesedno zdrobi. »Tak čevelj lahko stane tudi 500 evrov ali več, potem pa se podplat po desetih letih sesuje.« Zato je začel razvijati lastne rešitve – poliuretanski del odstrani in ga nadomesti z gumijastim, ki zdrži bistveno dlje. »Ko to naredim, je čevelj praktično 'za vedno',« pravi z nasmehom. Ukvarja se tudi s prilagoditvami obutve za športnike, na primer za tek po ledu ali blatnih terenih. Pri tem uporablja karbidne konice ali posebne vijake v podplatih, podobno kot pri zimskih gumah za kolesa. Najdejo ga tudi gorski kolesarji, saj se je specializiral tudi za njihovo obutev. Mavec je namreč tudi sam gorski kolesar.
Po Mavčevem mnenju se je odnos do obutve v zadnjih desetletjih močno spremenil. Včasih je veljalo preprosto pravilo: več kot si plačal, boljši je bil izdelek. Danes pa cena pogosto ni več merilo kakovosti. »Živimo v času potrošništva. Ljudje kupujejo z očmi – izberejo, kar je lepo ali moderno.« Dober usnjen čevelj se po njegovih besedah šele po nekaj mesecih nošenja popolnoma prilagodi stopalu in postane res udoben. A sodobna moda spodbuja hitrejšo menjavo obutve. »Danes je normalno, da čevlje nosiš pol leta in jih potem vržeš stran. To je ravno nasprotno od tega, kar bi moral biti dober čevelj.«
Stranke z zgodbami
Kljub vsem spremembam ima Mavec zvest krog strank. Veliko jih prinese čevlje, ki imajo zanje posebno vrednost. »Največkrat popravljamo najljubše čevlje. Ljudje se celo opravičujejo, ko jih prinesejo, ker so že zelo obrabljeni.« A prav ti čevlji so pogosto najbolj vredni popravila. »Če je osnova dobra – če je usnje kakovostno –, se lahko skoraj vse obnovi. Ljudje so pripravljeni plačati, ker jim ti čevlji pomenijo več kot novi.«
Čevljarska obrt v Sloveniji danes izumira. Mladi se zanjo skoraj ne odločajo, šolanje je omejeno, izkušenih mojstrov pa je vse manj. Mavec pravi, da bi vsakemu, ki razmišlja o tej poti, svetoval dober premislek. »To je dolgotrajen proces. Leta potrebuješ, da se naučiš. In finančno ni ravno privlačen poklic.«