Polhograjsko območje je bogato z zgodovino in tradicijo, kar dobro ve tudi Nadja Lili Založnik, ki je stkala močno povezavo med glasbo, folkloro in izobraževanjem. Obiskovala je osnovno šolo v Tolminu in se kasneje vpisala na učiteljišče, kjer so bili poleg formalnega izobraževanja pomemben del tudi zunajšolski krožki, kot so petje v zboru, dramski krožek in ples. Prav ti so ji omogočili, da je razvila ljubezen do glasbe in narodne tradicije. »Pri 12 letih sta me starša posadila na voz z nekaj osebnimi predmeti, blazino in slamnatim ležiščem,« pove med pogovorom in doda, da je bila to edina možnost, da je prišla do izobrazbe.
Z avtobusom iz Ljubljane do Polhovega Gradca
Pri 20 letih in po maturi na učiteljišču kraja zaposlitve ni mogla sama izbrati, saj so jih na delovno mesto razporedili z državnim dekretom, velikokrat daleč od doma. Tako je leta 1956 iz rodnega Sela pri Volčah na Tolminskem prišla v Polhov Gradec. »Spomnim se, da je šla mama na avtobusno postajo v Tolmin vprašat, ali pelje kakšen avtobus za Dobrovo. Odgovorili so ji, da gre iz Ljubljane skozi Dobrovo, ko pelje proti Polhovemu Gradcu. Takrat sem tudi prvič slišala za ta kraj,« se spominja in doda, da je na ljubljanski avtobusni postaji srečala danes že pokojno sošolko Marico Bucik s Kanalskega Vrha, ki je službo dobila na podružnični šoli Horjul, ki je bila takrat še v Žažarju. »Spomnim se, da takrat v Polhovem Gradcu ni bilo veliko prometa, saj so bila v vasi samo tri vozila – tovornjak 'lesne', fiat 500 (topolino) in fiat 1500,« se spominja.
Prvo leto so pouk zaradi razsajanja otroške paralize začeli dva tedna kasneje. Na prvi šolski dan pa je dobila drugi razred in kar 52 otrok. »Klopi so bile tiste dolge, z lončki za črnilo, da se je vanje pomakalo peresa. V vsako klop sem natlačila po pet otrok. V razredu sem imela veliko fantov, ki so se v drugem razredu že otresli strahu pred šolo. Jaz pa sem bila prvič v razredu,« se spominja svojih začetkov, naslednje leto, ko so razred razdelili, pa je bilo veliko lažje.
Ker njeno stanovanje ob prihodu še ni bilo pripravljeno, sta s kolegico Marijo Kosmačin prvih štirinajst dni skupaj stanovali v podstrešni sobici v gostišču pri Pratkarju. »Spomnim se, da so nama kosilo takrat kuhali v gostišču in takrat sem prvič slišala za ajmoht, ki so ga ponudili z žganci,« še doda. Iz zgodnjih let poučevanja se spomni tudi revščine, ki je bila opazna pri učencih. Malice takrat ni bilo v šoli in otroci so jo morali nositi od doma. »Po navadi je šlo za jabolko in kos kruha. Polhograjčani so beli kruh kupovali v trgovini, iz drugih vasi pa so prinašali domač, črni kruh, ki so ga radi zamenjali.« Med pogovorom prizna, da se je na otroke zelo hitro navezala, predvsem na deklice. »Ko sem se popoldne vračala iz šole, sta mi pogosto na vsaki roki viseli po dve dekleti.«
Moža spoznala v zboru, ki ga je vodila
Takoj po prihodu v Polhov Gradec je Nadja Lili Založnik začela voditi moški pevki zbor z dvanajstimi pevci. »Spomnim se, da je na naš prvi nastop leta 1956 prišlo natanko enajst poslušalk. Samo enajst jih je bilo v zadružnem domu, vsaka je prišla poslušat svojega fanta ali moža. Ta, ki je bil brez poslušalke, je nato postal moj mož,« pove s toplino v očeh in doda: »Ko sem tistega leta začela voditi še folklorno skupino, nam je moj takratni bodoči mož Jože Založnik igral na harmoniko.« Že decembra 1956 je folklorna skupina imela prvi nastop v domu, gledalcev pa je bilo toliko, da so morali nastop ponoviti še naslednji večer. In tudi takrat je bila dvorana polna.
Prav zahvaljujoč učiteljicama Nadji Lili Založnik in Vidi Gostič ima folklorna dejavnost v Polhovem Gradcu bogato, več kot 70-letno tradicijo, pomembno vlogo pa je imel tudi prvi harmonikar Jože Založnik. Po uspešnem prvem nastopu se je v naslednjih desetletjih folklorna dejavnost razvijala v različnih oblikah – skozi šolske folklorne krožke, v mladinskih in odraslih skupinah. Pomembno vlogo so imele generacije plesalcev in mentorjev, ki so ohranjale ljudske plese in običaje ter jih prenašale na mlajše. Delovale so različne skupine, kot so Folklorna skupina Polhov Gradec, Folklorna skupina Hoja, Mladinska folklorna skupina in Folklorna skupina Briše. Posebno mesto ima tudi otroška folklorna skupina Nagajivčki, ki skrbi za vključevanje najmlajših.
Sodobno poglavje predstavlja Folklorna skupina Grof Blagaj, ki deluje od leta 1999 in danes združuje več generacij plesalcev. Skupina redno nastopa doma in po vsej Sloveniji ter ohranja bogato dediščino ljudskega izročila. Nepogrešljiv del skupine so godci, ki s harmoniko in drugimi inštrumenti ustvarjajo pristno glasbeno spremljavo.
Že 70 let folklorne dejavnosti
Ob 70-letnici folklorne dejavnosti bodo plesalci pripravili slavnostni večer z naslovom Včasih je luštno blo, ki bo v soboto, 18. aprila, ob 19. uri v Kulturnem domu Jakoba Trobca. Gre za jubilejni, že 25. celovečerni nastop, na katerem bodo predstavili tako tradicionalne kot nove plesne postavitve ter skupaj z gosti obudili bogato zgodovino folklornega ustvarjanja v kraju.
Ob povabilu pa sogovornica prizna, da jo je bolj kot k folklori vse življenje vleklo k zborovskemu petju. »Otroke sem že v nižjih razredih hitro naučila večglasno petje in s tem so osupnili marsikatero komisijo na raznih revijah. Lepo mi je bilo spremljati nadaljnjo kariero nekaterih svojih učencev. Romana Jankovec je dolgo pela pri Perpetuum Jazzile, Alenka Dvanajščak pri mešanem mladinskem zboru Veter, moja hči Mateja Založnik pri Consorcium musicum. Z otroškim zborom smo na RTV z Janezom Bitencem posneli več kot sto pesmi,« pove in pri tem odpre predal s posnetimi kasetami. Po upokojitvi leta 1993 je še dve leti vodila moški pevski zbor Turističnega društva Briše, potem pa je zaključila delovanje. A glasbi, predvsem klasični, ostaja zvesta še danes. Pa tudi knjigam, s katerimi jo zalaga hči, ki jo skupaj s sinom redno obiskuje.
