Od takrat je njegov dom, zaradi izjemnega prispevka k mednarodni prepoznavnosti mesta ter razvoju družbe in športa pa mu je Mestna občina Ljubljana pri 88 letih podelila naziv častnega meščana. Pravi, da je to velika stvar, še posebej zaradi vseh izjemnih ljudi, ki jih premore slovenska prestolnica.
Kako je prišlo do tega, da ste postali častni meščan Ljubljane?
Vsi drugi so o tem vedeli prej, kot sem vedel sam. S prijatelji se vsako soboto dobimo na tržnici na kavi, jaz temu rečem na maši, in mi je Milan Kučan dejal, da me ima župan Ljubljane rad. Sem rekel, da verjetno me ima, saj sva dobra prijatelja. No, takrat je on že vedel za to. Sem počaščen, a hkrati ponosno povem, da sem rojen v Mariboru in da je tudi Maribor lepo mesto. Za priložnost, ko bom tudi uradno postal častni meščan Ljubljane, sem pripravil govor, v katerem bom povedal, da je Slovenija lepa dežela z ogromno vrhunskimi športniki. Tisti v kolektivnih športih sami veliko ne morejo narediti, morajo imeti tudi dobre soigralce. Priznanje si štejem v čast, a je delno tudi od vseh soigralcev, ki sem jih imel v karieri. Zahvaljujem se jim, čeprav jih je že kar nekaj pokojnih.
Vam to priznanje kot rojenemu Mariborčanu pomeni še več?
Ko sem leta 1956 prišel v Ljubljano, sem se vsem predstavljal kot Mariborčan na začasnem delu v Ljubljani. Nikoli ne bom skrival, kjer sem rojen. To je velika stvar, da sem prejel tako priznanje ob vseh zdravnikih in specialistih, ki so me leta 2019 rešili, ko sem imel raka debelega črevesja, znanstvenikih in vseh drugih izjemnih ljudeh, ki jih premore Ljubljana.
Imate morda občutek, da bi morali to priznanje dobiti že prej?
O tem ne bi govoril, sem pa nekoč povedal, a ne županu, da so častni občani v glavnem ljudje, ki so stari okoli 90 let. Ko dobijo to priznanje, pa pogosto v letu ali dveh umrejo. Upam, da bo v mojem primeru drugače. (smeh)
Kako gledate na šport v Ljubljani?
Jaz gledam na šport v Sloveniji. Imamo majhno, a lepo deželo. Ko bi bilo tako tudi pri ljudeh, a se v politiko ne bomo spuščali. V športu imamo kopico izjemnih posameznikov, predvsem v individualnih športih, saj je v kolektivnih težje izstopati. Na vse moramo biti ponosni, saj jih je kar nekaj.
Spremljate ob košarki tudi druge športe?
Navijam za kolesarje in Janjo Garnbret. V živo si pogledam košarkarske tekme pa nogometne, predvsem reprezentančne, saj imam veliko prijateljev na Nogometni zvezi Slovenije. Po televiziji gledam tekme nogometne Olimpije, ki je zdaj katastrofalno slaba. Upajmo, da bo splezala iz krize. Rad si ogledam tekme v alpskem smučanju, včasih pa sem hodil tudi v Planico, a me zdaj malo daje EMŠO. Težko dlje časa stojim in veliko hodim, brez tega pa v Planici ne gre.
Predvsem vas je mogoče videvati na tekmah Cedevite Olimpije in Ilirije. Kako ste zadovoljni s tem, kar vidite?
Za Olimpijo ne morem ravno reči, da sem zadovoljen, čeprav je jasno, da denimo Crveni zvezdi in Partizanu ne more konkurirati. Če imam prave podatke, imata beograjska velikana trikrat večji proračun. Zdaj je v športu in košarki tudi tako, da ima vsaka ekipa ogromno tujcev, zato me skrbi za naše mlade in nadarjene košarkarje. Olimpija je na tekmo lige ABA proti Igokei povabila ekipe U16, U18 in U20, ki so pri vrhu v Sloveniji, a na igralce prežijo ameriške univerze, ki so začele plačevati vrtoglave zneske. Številni se odločijo za ta korak, zato je tudi v mlajših kategorijah vse več tujcev. Nič nimam proti njim, a v mojih časih si kaj takšnega nismo predstavljali. Svet se obrača in spreminja, vendar mi takšne stvari niso všeč. Kapital dela svoje v športu in podjetjih, ki jih je Slovenija kopico razprodala.
Se vam ob prihodu v dvorano Tivoli še kdaj vrne spomin v leto 1970, ko ste z reprezentanco Jugoslavije postali svetovni prvaki?
Seveda. Takrat sem se pred prvenstvom poškodoval, čeprav sem bil večino kariere bolj kot ne zdrav. Imel sem identično poškodbo, kot jo ima zdaj Luka Dončić. Stegensko mišico sem imel natrgano za štiri centimetre, do polovice, a ni bila pretrgana. Pred tem sem na vseh reprezentančnih tekmah igral od 80 do 90 odstotkov igralnega časa, takrat pa na šestih tekmah skupno vsega 100 minut. Lepi spomini so to, predvsem zaradi tega, ker je takrat vsa Ljubljana, Slovenija in Jugoslavija živela za to prvenstvo.
Vas žalosti, da nove generacije vse prehitro pozabljajo na stare? Da vas je, denimo, sodnik pred časom poslal iz dvorane Tivoli, ker vas ni prepoznal?
To je bil eden največjih humorističnih dogodkov, saj nisem storil ničesar, samo pokazal, da je igralec nasprotnega moštva storil korake. Je bil pa ob meni precej glasnejši moj prijatelj, a sva morala oba zapustiti mesto ob igrišču. Vstal sem in počasi odkorakal, saj hitro tako ne morem. Seveda pa sem tekmo nato pogledal do konca na tribuni, nisem zapustil dvorane. Je pa zanimivo, da me zdaj pred vsako tekmo Olimpije ali Ilirije vedno pridejo sodniki pozdravit. In vsakič jih opozorim, naj pazijo, kako bodo sodili.
Se vam še kdaj zgodi, da vas kakšen igralec vpraša za nasvet?
Kje pa, saj sem že fosil. Tudi ko je sin Jaka igral košarko, se o njej nismo pogovarjali veliko, prav tako na to temo redko govorim z vnukom Žigo. Bi pa komu še znal kaj svetovati. Denimo, da v protinapad ne smejo teči trije igralci v ravni liniji, temveč da mora biti tisti z žogo vedno korak ali dva zadaj. Pa recimo, da mora biti vsaka podaja soigralcu v prsi, če je ta v gibanju, pa mora dobiti žogo nekoliko predse. In podobne zadeve, ki so nekoč veljale kot samoumevne, a jih danes kar ne upoštevajo več.
Vam je všeč smer, v katero se razvija košarka?
Zdi se mi, da danes igralci prevečkrat divjajo po igrišču. Pomembno je le, da si dobro fizično pripravljen in da si atlet, včasih pa smo bolj igrali z glavo. Trojke pa so tiste, ki so uničile košarko. Pa ne želim biti samo kritičen, zgolj izražam svoje mnenje. Jo pa še vedno rad gledam.
Koga posebej?
Predvsem naše mlade igralce. Tudi temnopolti niso slabi, a njih zanima le denar. Včasih smo bili soigralci pravi prijatelji, bratje. AŠK Olimpija je bila še posebej znana po tem. Po treningih in tekmah smo se ves čas družili, in ko smo si ustvarili družine, nas je po pet skupaj hodilo na Korčulo na počitnice. Tovarištva, druženja, povezanosti praktično ni več, zdaj je denar pokvaril vse. Igralci se družijo precej manj, čeprav so izjeme. A sami ne morejo nič, ne morejo zmagati, če nimajo dobrih soigralcev in če z njimi niso povezani. Rad gledam tudi ligo NBA, a po večini zadnje četrtine ali celo samo zadnjih pet minut …
Luko Dončića?
Luka je fenomen. Ko je bil še mlad, sem z njim snemal reklamo in mu dejal, naj se ne pozabi igrati košarke, saj vse zna. Košarka je igra. Vsak šport je igra. Ko se igraš, je vse lažje.
Kakšen je recept, da ste pri 88 letih še vedno tako bistrega duha?
Veliko je v genih. Moja mama je umrla v 94. letu starosti, pa še takrat ne bi, če si ne bi dve leti prej zlomila golenice in je morala pod nož, čez eno leto pa še enkrat. Po drugi narkozi je šest mesecev usihala, nato pa umrla. Oče pa je umrl pri 46 letih, a ne vem, ali je bila to posledica vojne. Nas so z družino izselili v Srbijo, takrat štiri leta ni jedel skoraj nič. Trikrat na dan smo dobili na mizo polento, ki jo imam sicer še danes rad. Leta 1949 je umrl, ko sem imel 12 let. V formi pa me drži tudi pogosto druženje s prijatelji, ki jih imam na srečo kar veliko. x