Le nekaj korakov od mestnega vrveža se za zidovi Plečnikove hiše skriva prostor, ki ga marsikdo, ki se sprehaja po Trnovem, niti ne opazi. Plečnikov vrt je danes precej več kot zgodovinska kulisa. Je zelena oaza miru in hkrati prostor, kjer lahko otroci skozi igro spoznavajo življenje in delo enega najbolj znanih slovenskih arhitektov.
Vrt je odprt tudi obiskovalcem, ki se želijo vanj umakniti samo za kratek čas. V njem so ležalniki in tudi knjižnica pod krošnjami, zato ni nujno, da je obisk povezan z ogledom muzeja. Lahko se preprosto usedete, preberete knjigo in za nekaj časa pozabite na mestni vrvež. Za družine z otroki, predvsem od četrtega leta dalje, pa so pripravili posebno raziskovalno dogodivščino.
Namesto klasičnega ogleda dobijo košarico
Otroci in njihovi starši ob prihodu dobijo košarico z nalogami, nalepkami in pripomočki. Nato se začne raziskovanje sedmih postaj po vrtu. Na vsaki čaka drugačna naloga. »To je knjižica, ki je namenjena za samostojen raziskovalni ogled za družine,« pripoveduje Ema Marinčič, kustosinja pedagoginja, ki je v Plečnikovi hiši odgovorna za pedagoške programe za mlajše otroke in družine. S košaro, v katero ob toplem in suhem vremenu dodajo še piknik odejo, otroci niso zgolj poslušalci, ampak postanejo raziskovalci. Na prvi postaji denimo spoznajo zelišča. V steklenih kozarčkih jih čakajo posušena zelišča, ki jih morajo povonjati in jih nato najti v zeliščni gredici. Med njimi so meta, žajbelj in origano.
»Pri tem ne spoznavajo samo imen rastlin, ampak tudi njihovo uporabo. Ob žajblju izvedo, da so ga uporabljali pri težavah z grlom, spoznajo pa tudi recept za tako imenovani Plečnikov čaj iz petih zelišč – origana, žajblja, materine dušice, mete in janeža,« pove Ema Marinčič, ki se na vprašanje, ali je omenjeno čajno mešanico pil tudi Plečnik, le nasmehne. Kajti v uvodu v knjižici, kjer je tudi osebna znamka slavnega arhitekta, preberemo, da sta bila kava in cigareta ena od njegovih velikih razvad.
Plečnik kot arhitekt, ki je znal stvari uporabiti znova
Ena od postaj otroke popelje tudi v svet ponovne uporabe. Plečnik jim je predstavljen kot človek, ki je znal stare in na videz neuporabne predmete vključiti v nove rešitve. »S knjižico sem poskusila spodbuditi družine, da tudi otroci spoznajo, kako je Plečnik ponovno uporabljal določene stvari in kako jih lahko tudi mi danes, če hočemo biti malo bolj trajnostni,« pojasni Marinčičeva. Na vrtu tako spoznajo, da je Plečnik kanalizacijske cevi uporabil tudi za zbiralnike vode, kompostnik ter podstavek za čebelnjak. Iz posameznih elementov je nastal pitnik za ptice, otroci pa morajo po vrtu poiskati različne primere njegovega iznajdljivega pristopa.
Posebno mesto v spoznavanju vrta imajo tudi drevesa. Otroci s pomočjo posebnih tulcev opazujejo njihove krošnje, ogledala jim omogočijo pogled v nekoliko nenavadnih smereh, nato pa iščejo različne vrste dreves in njihove plodove. In potem pride še naloga, ki je na videz preprosta, a otroke umiri: eno od dreves morajo objeti in mu prisluhniti.
Plečnik, Sivko in maček, ki je postal prijatelj
Velik del programa temelji na zgodbah iz Plečnikovega življenja. Ena od njih je pripovedovana skozi slikanico Sivko na potepu po Plečnikovi Ljubljani, ki jo je Marinčičeva napisala leta 2023. Glavni junak je pes Sivko, ki je v resnici tudi živel pri Plečniku. Skozi njegove oči otroci spoznavajo resnične osebe iz arhitektovega življenja – njegovo gospodinjo Urško Luzar, Emilijo Fon, učenca Edvarda Ravnikarja in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja. Zgodba je sicer deloma izmišljena, vendar temelji na resničnih dogodkih in osebah. Ena najbolj simpatičnih zgodb govori o mačku, ki ga je Emilija Fon prinesla Plečniku. Kuža Sivko sprva nad novim sostanovalcem ni bil navdušen. Kasneje pa se je, kot je zapisal v pismu Fonovi, »vdal v usodo«. In prav ta zgodba je namenjena tudi pogovoru o sprejemanju drugačnosti, o prijateljstvu med kužkom in mačkom.
Tudi zgodba o Plečnikovem odnosu s Finžgarjem govori o prijateljstvu. Ko je bila med njunima hišama oziroma župnijo poškodovana ograja, je Finžgar predlagal, naj Plečnik kot arhitekt naredi novo. Ta pa je odgovoril: »Med dobrimi prijatelji ne potrebujemo ograj.« In sta leseno ogrado odstranila in tam zasadila grmovnice, ki še danes omogočajo, da lahko med vrtovoma prosto prehajamo.
Od čebel do zelenjavnega vrta
Plečnikov vrt skriva še številne zgodbe o njegovem vsakdanjem življenju. Otroci spoznajo njegov čebelnjak, izvedo, katere domače živali so se podile po njegovem vrtu, in skozi različne naloge spoznajo med, propolis, cvetni prah in matični mleček. Pravih čebel v čebelnjaku danes ni več. Kustosinja pojasnjuje, da so se za to odločili predvsem zaradi varnosti obiskovalcev in možnosti alergijskih reakcij. Zelenjavni vrt pa ni le spomin na preteklost. Še vedno živi. Upokojenke, ki skrbijo zanj, ga skrbno urejajo, tako da lahko od blizu pogledamo, kaj vse lahko zrase na zemlji, kar je dragoceno za vse tiste, ki s tem nimajo stika. »Lepo, da se zgodba živega, obdelanega vrta nadaljuje,« pravi Marinčičeva.
Zadnji namig iz knjižice obiskovalce pripelje do ginka in zadnje skrivnosti. Iz odpadlega lista ginka lahko otroci naredijo novo podobo – baletko, metulja, ribico ali kaj povsem svojega. Celotna dogodivščina je zasnovana tako, da si družina tempo določa sama. »Traja od ene do dve uri, nekateri so bili tudi že več kot dve uri, saj so imeli s sabo tudi malico, ki so jo v miru pojedli v senci pod ogromnimi krošnjami dreves na piknik odeji,« pravi Marinčičeva, s katero tudi sami na koncu odkrijemo največjo posebnost Plečnikovega vrta. Otroku ni treba stati pred vitrino in poslušati razlage o arhitektu. Lahko išče, vonja, riše, rešuje uganke, objame drevo, napiše razglednico ali se preprosto uleže na travo.