»Zavetišče za brezdomce je od leta 1988 delovalo kot razdelilnica hrane, v neposredni bližini sedanjega zavetišča, a na drugi lokaciji. Postopoma se je pojavila potreba po prostoru, kjer bi vse večje število brezdomcev lahko tudi prespalo. Z novembrom 1993 se je zavetišče preselilo v nove prostore, kjer ponuja možnost bivanja in hrano brezdomcem,« lahko o začetkih zavetišča v Poljanski ulici preberemo v monografiji Brezdomci v Ljubljani. Omenjeno zavetišče so porušili leta 2024, minuli mesec pa na isti lokaciji odprli Center za brezdomne Ljubljana, ki ga upravlja društvo Kralji ulice.
Prisilne delavnice in kaznilnice
Center je najnovejši objekt v arhitekturni zgodovini Ljubljane, ki je namenjen zavetju najbolj ranljivih prebivalcev našega mesta. »Prve tovrstne ustanove so se v Evropi pojavile od konca 16. stoletja. V habsburški monarhiji pa so takšne zavode ustanavljali od sredine 17. stoletja. Tradicionalno so kot svojevrstna socialna zavetišča delovali špitali, a s spremembo politik se je uveljavilo načelo prevzgoje,« je pojasnil Janez Polajnar, kustos ljubljanskega Mestnega muzeja.
Na načelu prevzgoje je bila leta 1754 v Ljubljani ustanovljena prisilna delavnica na Žabjaku. Leta 1847 pa se je kaznilnica premaknila na Poljanski nasip, na lokacijo, kjer je zdaj Center za mentalno zdravje. »Ideja je bila, da bodo delavnice prevzgojile 'lenuhe in potepuhe' in jih navadile dela. Tako imenovani 'prisiljenci' so opravljali enaka dela kot kaznjenci – v prvi vrsti predenje, spiranje preje, barvanje in tkanje pa tudi krojaška in čevljarska dela. Lahko povemo tudi, da so temu delu nasprotovali domači obrtniki, ki so 'prisiljence' videli kot nelojalno konkurenco. Prisilna delavnica je nato delovala vse do konca prve svetovne vojne, ko so jo ukinili,« je še dodal kustos.
Zavetišče v Cukrarni
Zgodovinarka Branka Grošelj, avtorica monografije Na dnu: Položaj beračev in brezdomcev od konca 19. stoletja do leta 1940, piše, da se je po prvi svetovni vojni v Ljubljani povečalo število ljudi v stiski in brez strehe nad glavo. Poljanska cesta in predvsem Ambrožev trg sta že dolgo zatočišče za najbolj prikrajšane v Ljubljani. Stara Cukrarna je zdaj najmodernejša galerija v Ljubljani, v prejšnjem stoletju pa je dajala zavetje najbolj prikrajšanim. »V Cukrarno so se naseljevali revni prebivalci, ker so tam dobili cenene sobe. Predvsem po potresu leta 1895 se je tja zateklo večje število ljudi,« je pojasnila zgodovinarka.
Manj pa je znano, da je Cukrarna tudi prvo uradno zavetišče za brezdomce v Ljubljani. Tega podatka denimo ni na spletni strani Cukrarne v zavihku »Preteklost in zgodovina«.
Branka Grošelj je zabeležila nekaj časopisnih utrinkov ob odprtju zavetišča leta 1938. Časopis Slovenec je tako naznanil: »Njena vrata so odprta vsem lačnim in vsem brez dela in brez strehe ter brez denarja!« Slovenski dom pa je bil še bolj zanosen: »Lačni, sestradani ljudje, ki so brez kosila in brez večerje hodili spat v šupe in na kozolce, kjer so dvakrat prezebali, povrhu še v strahu pred preganjanjem, plašni kakor živali – ti ljudje bodo zdaj nasičeni in tudi prenočili bodo lahko na suhem in na toplem, v popolnem miru in varnosti!« A zgodovinarka ugotavlja, da so kljub vznesenim napovedim v zavetišču dobili mesto ali obrok le tisti brezposelni, za katere se je ugotovilo, da aktivno iščejo delo.
»V Cukrarni pa so lahko brezdomne osebe zgolj prenočile in seveda tako kot ostali mestni reveži dobile obrok v javni kuhinji. Šlo je za ljudi, ki so bili brezposelni in so dokazano iskali delo ali so bili za delo nesposobni,« je pojasnila zgodovinarka. Bivanje je bilo omejeno na en mesec, izjemoma dva. »Izjemoma so lahko v Cukrarni prenočili tudi zaposleni, ki še niso prejeli prve plače. Brez omejitev se je lahko uporabljala le dnevna ogrevalnica, kamor so se ljudje zatekli pred mrazom. Hrano so v Cukrarni dobili tudi revni delavci in družine. Zavetišče v Cukrarni je bilo mišljeno bolj kot prehodna rešitev, dokler se oseba ne postavi na lastne noge oziroma najde neko drugo rešitev.«
Mestna ubožnica na Vodmatu
Na silvestrovo leta 1901 so na Vodmatu odprli mestno jubilejno ubožnico, v kateri je bilo sprva prostora za sto oseb. »Glavna razlika med mestno ubožnico in zavetiščem v Cukrarni je bila, da je bil v ubožnico lahko sprejet vsak, ki se ni mogel preživljati, ni imel doma ali ni bil več sposoben za delo, tam je potem tudi lahko živel do smrti ali za določen čas in dobil vso oskrbo, hrano, zdravstveno oskrbo v primeru bolezni, starostne omejitve ni bilo, šlo pa je praviloma za starejše osebe, ki niso imele nikogar, ki bi lahko zanje skrbel, in so bile onemogle. Mestna ubožnica je bila nekakšna predhodnica današnjih domov za starejše,« je razliko med zavetiščem in ubožnico pojasnila zgodovinarka.
Ubožnica je nastala na pobudo takratnega župana Ivana Hribarja, zasnoval pa jo je arhitekt Maks Fabiani. V zborniku Fabianijeva Ljubljana je izpostavljeno, da je bila ubožnica prvo javno naročilo arhitekta, ki ga je dobil v Ljubljani. »Monumentalno poslopje je sestavljeno iz treh traktov, osrednjega, poudarjenega z osrednjim rizalitom in trikotnim čelom, in stranskih, ki sta umaknjena nazaj. Pročelja so tako rekoč gola, edini okras so rustificirani vogali, ki jih dopolnjujejo beli okenski okvirji,« so zapisali v zborniku.
Po drugi svetovni vojni je objekt ubožnice postal last Medicinske fakultete kot ena izmed kliničnih bolnišnic, in sicer kot infekcijska klinika. Objekt se je sicer dozidal in prostori infekcijske klinike so se preselili. V del kompleksa nekdanje ubožnice je leta 1967 prišel gastroenterološki oddelek interne klinike, ki se je leta 1970 razvil v Gastroenterološko interno kliniko. V vzhodnem delu nekdanje Fabianijeve ubožnice pa so še vedno sobe infektoloških bolnikov.
Branka Grošelj pa je še dodala, da je za oskrbo bolnih in onemoglih revežev delovala tudi mestna hiralnica, ki je bila ustanovljena leta 1876. V nekdanji hiralnici danes domuje Dijaški dom Tabor. V Delavskem domu v današnji Gosposvetski ulici pa sta bila leta 1938 organizirana javna kuhinja za delavce in azil za ženske, ki je bil prva takšna ustanova v takratni državi.
V Streliški ulici je od leta 1877 delovala Dijaška in ljudska kuhinja, ki je za simbolično ceno delila obroke vse do poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja. V tej stavbi, ki so ji rekli tudi Ljudski dom, dandanes domuje Waldorfska šola Ljubljana.
Domovinska pravica beračev
Do druge svetovne vojne je bila zelo pomembna ločnica med domačimi in tujimi berači in brezdomci. Občine so bile dolžne skrbeti predvsem za domače reveže.
»Neželene prišleke so mesta odganjala z beraškimi sodniki in beraškimi redi. Ti so omejevali in nadzirali število beračev v mestu tudi s podeljevanjem beraških značk, ki so si jih morali berači prišiti na vidno mesto,« je pojasnil Polajnar. Mestni muzej hrani beraško značko iz leta 1667, ki so jo morali nositi ljubljanski berači, da jih niso izgnali onkraj mestnega zidu. »Ploščica je ločevala med domačimi in tujimi reveži, kar je pomenilo pomembno razliko v časih, ko so slabe letine in vojne povečale pritisk revežev na mesta. Ploščica tudi dokumentira obravnavo revščine in brezdomstva s strani oblasti – v prvi vrsti je šlo za vzdrževanje reda. Humanistična misel je vodila oblasti v korenito spremembo ekonomskih in socialnih politik, s čimer je povezano ustanavljanje prisilnih delavnic.«