Slovanska knjižnica domuje v isti stavbi kot Knjižnica Bežigrad na Einspielerjevi ulici 1. Večina članov Mestne knjižnice Ljubljana bo zavila levo, kjer si bo po običajnem postopku sposodila želeno literaturo. Mi smo zavili desno, kjer je protokol ravnanja z literarnim gradivom precej drugačen. Slovanska knjižnica namreč deluje kot Center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke Mestne knjižnice Ljubljana. Od leta 1946 je posebej usposobljena kot specialni, študijski tip knjižnice za področje kulture, humanistike, slovanske študije, prevode in domoznansko dejavnost. Namenjena je uporabnikom od 15. leta dalje, in sicer za študijske in raziskovalne namene. Večino gradiva si je mogoče izposoditi na dom ali pa se mu v miru posvetiti v tamkajšnji čitalnici, ki je med tednom odprta do 22. ure in ki jo študenti s pridom izkoriščajo. Do številnega redkega in dragocenega gradiva ni mogoče dostopati neposredno, temveč po predhodnem dogovoru s knjižničarji.
Turjačan, ki je izgubil glavo
Na začetku je imela Slovanska knjižnica tri temeljne naloge. Prva je bila zbiranje komunalno-zgodovinskega gradiva, ki je delovanje Ljubljane osvetljevalo z bolj upravnih, praktičnih vidikov; med njimi je bil tako imenovani komunalni oddelek, ki je bil brez omejitev dostopen mestnim uradnikom in je imel izrazito strokovni značaj. Druga naloga je bila sistematično zbiranje gradiva o slovanskih narodih – tako strokovne literature kot leposlovja, kolikor je bilo to dosegljivo v različnih slovanskih jezikih in prevodih. Tretja, še danes pomembna funkcija pa je bila čitalnica, v kateri so uporabniki lahko pregledovali naročeno gradivo, saj to zaradi njegove narave ni bilo prosto dostopno na policah.
Na vodenih ogledih obiskovalcem radi pokažejo dve dragocenosti, je povedal vodja Slovanske knjižnice Tomaž Miško, ki nas je pospremil v njeno drobovje, vse do posebnega skladišča, kjer hranijo najpomembnejše artefakte.
»Najstarejša knjiga v naši zbirki je biografija Herbarda Turjaškega; Turjačana, ki je izgubil glavo v bitki pri Budačkem leta 1575. Istega leta je Jurij Kisel s fužinskega gradu, kjer je današnji MAO, napisal to biografijo v latinščini, ki so jo kasneje prevajali še v nemščino. Sprva je bila del ene od turjaških knjižnic, pri čemer njena natančna zgodovina ostaja skrivnost. Knjiga ima lesene platnice,« je pokazal Tomaž Miško. »Čeprav je knjiga letos stara natanko 450 let, lahko vidite, da je papir zelo kakovosten in trpežen,« nas je poučil.
»Prederzne te bukvice podati«
Druga dragocenost je knjiga poezij iz leta 1847 z zlato obrezo, ki jih je France Prešeren podaril svoji varovanki Luizi Pesjak oziroma Alojziji Crobath, hčeri njegovega delodajalca, pravnika Crobatha. »Napisal ji je tudi posvetilo, in sicer na tipičnem zelenem papirju, v katerega so bile ovite vse nove izdaje v tistem času. Knjige so takrat kupovali nevezane in jih nesli v knjigoveznico, kjer so jih zvezali. V tem posvetilu piše: Blagorodni gospodični Alojziji Crobath se prederzne te bukvice podati, dr. Prešerin,« je vodja knjižnice že nič kolikokrat prebral ta zapis v lični Prešernovi pisavi. Posebnost tega izvoda je tudi lastniški podpis Antona Aškerca z letnico 1900, zato sklepajo, da je knjiga prišla iz njegove osebne knjižnice.
Kakšna Cankarjeva kocina vmes
Med zakladi v vitrini skladišča so med drugim še Valvasorjeve originalne štiri knjige Slave vojvodine Kranjske in originalna Cankarjeva posmrtna maska.
Posebnost te maske je, da se da na njej najti še kakšno Cankarjevo kocino, nam šaljivo pove vodja knjižnice in doda: »Njegovih posmrtnih mask boste našli veliko, saj jo ima marsikatera institucija, recimo Cankarjev dom, ampak ta, ki jo imamo mi, je bila prva. Dolga leta je bila v lasti Milene Rorman, njegove nesojene neveste.« Kot zanimivost smo izvedeli tudi, da so na pogrebih Otona Župančiča in Prežihovega Voranca srednješolci v procesiji nosili njuna dela, ki danes počivajo v zbirki Slovanske knjižnice.
In kako je za knjižničarja v roki držati tako stare knjige, ki so jih nekoč držali znameniti Slovenci? »Za nas postane vse to počasi samoumevno zaradi narave našega dela, vendar se je treba med raziskovanjem nujno kdaj ustaviti in se zamisliti,« nam je še povedal Tomaž Miško.