Pred sto leti, 24. oktobra 1926, so v Lukovici odprli prvi zdravstveni dom na Slovenskem in enega prvih v takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Dogodek je pomenil pomembno prelomnico v razvoju javnega zdravstva, saj je nova ustanova poleg zdravljenja bolezni skrbela predvsem za njihovo preprečevanje, izboljšanje higienskih razmer in zdravstveno ozaveščanje prebivalstva. Stoletnico so minulo soboto v Lukovici zaznamovali s slovesno akademijo v Kulturnem domu Janka Kersnika, odkritjem spominske plošče na zdravstveni postaji in priložnostno razstavo.
Županja občine Lukovica Olga Vrankar je ob jubileju poudarila, da je stoletnica poklon generacijam zdravstvenih delavcev in prebivalcem, ki so že pred stoletjem razumeli pomen skupne skrbi za zdravje. »Pred sto leti so ljudje prepoznali nekaj, kar velja še danes: za boljše življenje je treba znati stopiti skupaj in iskati rešitve za skupno dobro,« je dejala. Občina je ob jubileju izdala zbornik Zdravstvena postaja Jelke Komotar Lukovica in ponatisnila spominsko knjižico dr. Iva Pirca Asanacija Lukovice, ki podrobno opisuje začetke zdravstvenega doma in takratne razmere.
Vas, v kateri je zaradi onesnažene vode razsajal tifus
Zgodba prvega slovenskega zdravstvenega doma se je začela v času, ko so bile zdravstvene in higienske razmere na podeželju precej drugačne kot danes. Številne vasi niso imele urejenega vodovoda in kanalizacije, stranišča in gnojišča so bila pogosto preblizu vodnjakov, nalezljive bolezni pa so se hitro širile. Posebno pogoste so bile epidemije trebušnega tifusa, griže, tuberkuloze, oslovskega kašlja in ošpic. Velika težava je bila tudi visoka umrljivost dojenčkov.
Leta 1924 je ministrstvo za narodno zdravje Kraljevine SHS začelo iskati kraje, v katerih bi lahko z načrtnimi ukrepi izboljšali življenjske in zdravstvene razmere. Med predlaganimi vasmi so izbrali Lukovico pri Domžalah, ki je takrat štela komaj 112 prebivalcev. Kraj ob prometni cesti med Ljubljano in Celjem je bil lahko dostopen, predvsem pa je bil zaradi ponavljajočih se epidemij trebušnega tifusa eden najbolj problematičnih v kamniškem okraju.
Že leta 1922 so ugotovili, da je glavni vir okužb onesnažena pitna voda. Vodnjaki so bili pogosto v neposredni bližini stranišč, prepustnih greznic in odtočnih jarkov. Voda je bila onesnažena s človeškimi odpadki, občasno je celo zaudarjala. Le redke okoliške vasi so imele vodovod, pa še ta v sušnih mesecih ni zagotavljal dovolj vode.
Pomembno vlogo pri spremembah je imel dr. Ivo Pirc, direktor Higienskega zavoda v Ljubljani in pionir slovenske socialne medicine. Njegovo delo je temeljilo na zamislih hrvaškega zdravnika Andrije Štamparja, ki je zagovarjal dostopno zdravstveno varstvo za vse prebivalce, ne glede na njihov socialni položaj.
Pirc je 28. oktobra 1924 v Lukovici predstavil načrt tako imenovane asanacije, celovite zdravstveno-higienske ureditve vasi. Predvideli so gradnjo kanalizacije, ureditev vodnjakov, stranišč in gnojišč, izboljšanje stanovanjskih razmer ter pozneje še gradnjo vodovoda. Pri delu so morali sodelovati tudi domačini, saj država sama ni mogla zagotoviti vseh sredstev.
Takratni župan Anton Kersnik, sin pisatelja Janka Kersnika, je predlagal ustanovitev posebnega sanacijskega odbora. Gradbena dela je vodil inženir Ignacij Perko, krajani pa so prispevali prostovoljno delo, gradbeni material in prevoze. Načrt so razdelili v tri etape, ki naj bi jih izvedli v treh letih.
Zdravstveni dom s kopališčem in stanovanjem za zaposlene
Sprva so načrtovali predvsem ureditev kanalizacije, javnega kopališča in hišice za medicinsko sestro. Toda ministrstvo je med izvajanjem del odločilo, da bodo v Lukovici postavili tudi zdravstveno postajo. Tako se je rodila zamisel o stavbi, ki bi pod eno streho združevala zdravstveno oskrbo, javno kopališče in stanovanjske prostore za zaposlene.
Za tiste čase je bila stavba izjemno sodobno zasnovana. V kleti je bilo javno kopališče s prhami, garderobami in kotlarno, v pritličju ambulanta s prostorno čakalnico, na podstrešju pa stanovanja za zdravstveno osebje. Čakalnica ni bila namenjena le pacientom, temveč tudi predavanjem, tečajem in sestankom. Kopališče je imelo toplo vodo, stranišča so bila priključena na kanalizacijo, vodovodne cevi pa so v stavbo napeljali še pred dokončanjem vaškega vodovoda.
Zdravstveni dom je 24. oktobra 1926 slovesno odprl dr. Andrija Štampar. Njegovo odprtje je bilo pomembno tudi zato, ker so mnogi sprva dvomili, da bodo tovrstne ustanove med prebivalstvom sploh zaživele. Izkazalo se je ravno nasprotno.
Prvi zdravnik in vodja zdravstvenega doma je bil dr. Albert Trtnik, ki je zdravstveno službo opravljal na širšem območju Lukovice, Blagovice, Krašnje, Moravč, Trojan in drugih okoliških krajev. Leta 1928 ga je nasledil dr. Ciril Komotar.
Zdravstveni dom ni bil zgolj ambulanta, kamor so ljudje prihajali ob bolezni. Njegovo poslanstvo je bilo precej širše. V njem so delovali otroški dispanzer, šolska poliklinika, protituberkulozni dispanzer in splošna zdravstvena posvetovalnica. Zdravstveni delavci so pregledovali dojenčke in otroke, svetovali nosečnicam in materam, izvajali cepljenja ter skrbeli za preprečevanje nalezljivih bolezni.
Posebno pomembno je bilo delo zaščitnih sester, ki niso čakale na paciente v ambulanti, temveč so obiskovale družine na njihovih domovih. Matere so poučevale o pravilni prehrani in negi dojenčkov, bolnike pa spodbujale k upoštevanju zdravniških navodil.
Umrljivost otrok se je zmanjšala za polovico
Rezultati novega načina zdravstvene oskrbe so bili kmalu vidni. Zaradi delovanja posvetovalnice za matere in dojenčke ter otroške poliklinike se je umrljivost otrok zmanjšala za polovico. Pomembno se je izboljšala tudi osebna higiena prebivalcev. Zgovoren je podatek o ušivosti med šolsko mladino, ki se je že v prvih letih delovanja zdravstvenega doma zmanjšala z 20 na vsega dva odstotka. Vedno več prebivalcev je obiskovalo javno kopališče, ki je bilo za številne družine takrat edina možnost za temeljito osebno higieno.
Zdravstveni dom je postal tudi pomembno izobraževalno središče. Pripravili so sedem tečajev o negi in prehrani dojenčkov ter 31 predavanj o tuberkulozi, nalezljivih boleznih in rahitisu. Organizirali so higienske razstave in spodbujali prebivalce k cepljenju.
Posebno pozornost so namenjali otrokom iz socialno šibkejših družin. Pozimi so revnim šolarjem zagotavljali tople obroke in perilo. V okviru podeželske otroške kolonije so pri kmečkih družinah nastanili od 20 do 35 otrok iz različnih delov takratne Jugoslavije, starih od treh mesecev do osmih let. Zanje sta skrbela zdravnik in zaščitna sestra. Od leta 1931 je v zdravstvenem domu julija in avgusta delovala tudi počitniška kolonija.
Lukovica je s tem postala vzorčni primer, kako lahko zdravstvena oskrba, izboljšanje bivalnih razmer in sodelovanje prebivalcev skupaj vplivajo na zdravje celotne skupnosti. Po njenem zgledu so v naslednjem desetletju zgradili še sedem zdravstvenih domov, med drugim v Medvodah, Tržiču, Šentvidu, Cerkljah ob Krki, Rogatcu, Murski Soboti in na Rakeku. Po drugi svetovni vojni se je mreža zdravstvenih domov razširila tudi v druga občinska in okrajna središča.
Stoletje pozneje tradicijo zdravstvenega varstva v Lukovici nadaljuje Zdravstveni dom Domžale, ki je iz nekdanje ustanove z nekaj zaposlenimi prerasel v zdravstveno organizacijo z več kot 460 zaposlenimi na desetih lokacijah. Občina Lukovica si medtem prizadeva za izboljšanje prostorskih pogojev in dostopnosti zdravstvenih storitev. Del prostorov načrtovanega novega gasilskega doma nameravajo nameniti tudi zdravstveni dejavnosti.
Kot je ob jubileju poudarila zgodovinarka medicine prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, ima Lukovica zaradi svoje pionirske vloge posebno mesto v zgodovini slovenskega javnega zdravstva. »Lukovica mora biti ponosna na to, da je bila prototip in da je znala iz tega narediti zdravje za svoje okolje in ljudi,« je dejala in spomnila, da tudi sto let po odprtju prvega zdravstvenega doma ostaja aktualno spoznanje njegovih ustanoviteljev: zdravje ni odvisno zgolj od zdravljenja bolezni, temveč tudi od življenjskih razmer, preventive, izobraževanja in skrbi za sočloveka.