Ena njenih najbolj znanih lastnosti je, da nam ob sekljanju draži oči, zato ob tem pogosto potočimo kakšno solzo. Kako pa je z njeno bližnjo sorodnico šalotko?
Tako kot čebula je tudi šalotka nepogrešljiva na ljubljanskih tržnicah. Prodajalci ponujajo bolj podolgovato vrsto šalotke, značilne elipsaste oblike, pa tudi manjše, nekoliko bolj okrogle šalotke. »Manjšim pravimo slovenska šalotka, iz ene zrastejo tri do štiri. Te se uporablja tudi pri vlaganju,« je pojasnila branjevka Mija Mrčun. Iz košare je potegnila tri podolgovate šalotke, ki jih je lahko zaradi njihove oblike vse hkrati držala v dlani: »Tem pravimo francoska šalotka.« Ime naj bi dobila zaradi pogoste rabe v francoski kuhinji, ne pomeni pa, da je sorta uvožena, saj so tudi te na tržnicah v večini domačega izvora.
Šalotka se od čebule ne razlikuje le po obliki, ampak tudi po vonju in okusu. »Ni tako močna kot običajna čebula, ima bolj sladkast okus. Ker nima tako močnega vonja, te tudi ne pečejo oči, ko jo režeš,« jo je opisala Mija Mrčun. »Uporablja se za vse specialitete, v katerih bi imela običajna čebula preveč izrazit okus. Recimo za biftek, gobice in podobno,« je naštela branjevka.
Da se podolgovato šalotko seje, manjšo pa sadi iz čebulic, nam je na koseški tržnici pojasnila branjevka Mateja Žle. »Kar nekaj dela je z njo. Najprej jo je treba vsaditi, potem populiti plevel, okoli naredimo tudi grebene, da lahko odteče voda. Vse to delo je ročno,« je pojasnila Mateja Žle. Sogovornica je poudarila, da je šalotka sicer bolj trpežna od običajne čebule: »Dlje časa zdrži in kasneje kali.«
Manjše in večje šalotke prodaja po isti ceni, in sicer v vrečkah po četrt kilograma, za katere je treba odšteti 2,5 evra. »Ko jih prinesemo domov, jih je najbolje vzeti iz vrečke, da lahko dihajo, in jih shraniti v hladnem prostoru,« je še priporočila branjevka Mateja Žle. Za kilogram je treba odšteti deset evrov; kot pravi sogovornica, je šalotka sicer od nekdaj dražja od navadne čebule. Kilogram šalotke na centralni tržnici stane osem evrov.
