Vonj po smodniku je bil že v zraku, ko so se nekaj ur pred polnočjo na silvestrski večer pred vrati dvorane Študentskega doma Vincencij začeli zbirali ljudje. Nebo nad Ljubljano so vse bolj osvetljevale rakete, medtem ko je bilo na drugi strani vrat že vse pripravljeno na tradicionalno novoletno večerjo, ki jo Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote 25 let prireja za brezdomce in druge ljudi, ki si takšne slovesnosti sami ne morejo privoščiti.
220 evrov pokojnine
Med ljudmi, ki so se veselil dunajskih zrezkov, krompirjeve solate in drugih dobrot, je bil Igor Vlepič. »Drugič sem prišel, prvič sem bil pred kakimi tremi leti. Dogodek je zelo lep, to je nekaj človeškega. Vse pripravijo tako, kot je treba,« je dejal z globokim, umirjenim glasom. »Do kakšnih enajstih bom tukaj, potem bom šel peš do Bežigrada, kjer imam pri prijatelju sobo,« je nadaljeval zgovorni gospod, ki je 40 let delal za to, da ima danes – 220 evrov pokojnine. »Delal sem v Iskri, imel sem dobro plačo, potem pa še v drugih podjetjih. Ampak mi 20 let niso plačevali pokojninskih prispevkov. S tem je tako kot z elektriko: če ne plačaš, te odklopijo. In tako so me odklopili,« je dejal. Takšna večerja mu tako pride prav. »Sicer grem velikokrat na Poljansko v zavetišče za brezdomce, kjer dobim obrok. Ni veliko, ampak je vsak dan kaj novega. Ko pridem čez Ljubljanico, sem že lačen. Ampak nekako preživiš. Pa ob kosilu kakšno rečemo in gre.«
Večerje sta se veselili tudi starejši gospe, ki za časopis nista želeli razkriti svojih imen. Dogodka se udeležita vsako leto. »Najbolj všeč nama je tombola, pa glasbe se tudi veseliva. Vsako leto je glavna nagrada kolo,« je dejala ena od njiju. Tudi tokrat je bil glavni dobitek kolo, celo pet koles. Skupaj sta pripovedovali, da zelo radi prideta, ker se lahko družita. »Imam nizko pokojnino, tako da tudi zaradi tega rada pridem. Osemintrideset let sem delala v financah, od tega 28 let v Adrii. Kaj hočeš, nikoli nisem bila ravno visoki kader,« je dejala prva gospa, druga pa je pristavila, da živi od socialne pomoči. »Večino denarja porabim za položnice. Tisto, kar ostane, pa gre za kruh,« je dejala.
180 dunajskih zrezkov
Pri organizaciji prireditve so pomagali tudi brezdomci, ki so vsakodnevno vključeni v delovanje zavetišča in dnevnega centra Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote v Plečnikovem podhodu. Eden teh je Alojz Mihalič. »Zadnje štiri mesece živim v zavetišču v Plečnikovem podhodu. Če kaj potrebujejo, pomagam. Vedno je kaj treba postoriti,« je dejal in pristavil, da kuha po navadi ne, ampak da je praviloma zadolžen za jukebox. »To je pomivalni stroj,« se je zasmejal Alojz Mihelič, ki ima v letu 2020 le eno željo – da bi dobil službo. »Ne štejem, koliko prošenj sem že poslal. Vsak teden jih oddam kakšnih deset, a vedno pravijo, da sem prestar. Vsako službo bi vzel,« je dejal in pristavil, da je že dobil izračun za pokojnino. Če se bo leta 2026 starostno upokojil, bo dobival 225 evrov na mesec. »Doslej sem delal veliko stvari. Kot mizar, pa v tekstilni industriji, parket sem polagal in še marsikaj.«
Večerje se je udeležilo okrog sto gostov in še skoraj 50 prostovoljcev. Kuhar nam je povedal, da so pripravili 180 dunajskih zrezkov in 60 kilogramov krompirjeve solate. Imeli so še pecivo, jabolčni zavitek, gibanico, narezek, nazdravili so z vinom in opolnoči s penino. Prostovoljci so sestavili tudi glasbeno skupino in kviz. Udeleženci večerje so si ogledali video, s katerim so prostovoljci zaznamovali 25 let dela z brezdomci, in skeč. »Naš ključen cilj je vsakomur ponuditi dom in osnovno dostojanstvo. Prostor, kjer si sprejet, lahko rasteš in razvijaš svoje talente,« je povedala strokovna delavka Ana Nuša Zavašnik. Njihova dejavnost ni le upravljanje dnevnega centra in zavetišča, ampak tudi izvajanje terenskega dela in upravljanje centra za družine na Mirenskem gradu pri Novi Gorici.
