Društvo Dinaricum je tudi letos organiziralo terensko spremljanje navzočnosti šakalov na Ljubljanskem barju in v okolici Cerkniškega jezera ter k sodelovanju povabilo prostovoljce, ki jih zanimata narava in življenje prostoživečih živali. Udeleženci so se v večernih urah zbrali na parkirišču pred ljubljanskim živalskim vrtom, kjer so prejeli navodila za delo in se razdelili v manjše skupine.
A še preden smo se z njimi odpravili na teren, nam je dr. Nina Ražen iz društva Dinaricum pojasnila, da večerno druženje pravzaprav ni bilo klasično štetje živali. »Ne gre za štetje, temveč za pridobivanje informacij o prisotnosti posameznih skupin šakalov na določenem območju,« je povedala. Prostovoljci, ki so se zbrali na parkirišču ljubljanskega živalskega vrta, so se razdelili v manjše ekipe, ki so obiskale vnaprej določene popisne točke na Ljubljanskem barju in v okolici Cerkniškega jezera.
Šakale so vabili s posnetki njihovega oglašanja
Metoda je bila na prvi pogled precej preprosta. Na izbranem mestu so prostovoljci predvajali posnetek oglašanja šakalov in nato pozorno prisluhnili okolici. Ker so šakali izrazito teritorialne živali, se lahko na oglašanje domnevnih vsiljivcev odzovejo s svojim značilnim tuljenjem. »Na posamezni točki predvajamo posnetek oglašanja šakalov in poslušamo, ali se nam odzovejo. Zapišemo, od kod prihaja odziv, koliko skupin smo slišali in v kateri smeri,« je pojasnila Ražnova. Pri tem je pomembna natančnost, saj lahko isto skupino slišijo prostovoljci na različnih lokacijah.
Letošnjo koordinacijo ekip na terenu je prvič prevzela Asja Czerny. Povedala nam je, da se je prijavilo 27 prostovoljcev, med katerimi so bili tako izkušeni popisovalci kot popolni začetniki. »Dosti jih je že izkušenih, dosti jih je na novo, tako da imamo malo mešano,« je opisala sestavo ekip. Na Ljubljanskem barju so imeli predvidenih 13 popisnih točk, na območju Cerkniškega jezera pa še devet. Lokacije niso bile izbrane naključno, saj so jih uporabljali že pri preteklih spremljanjih prisotnosti šakalov.
Czernyjeva je imela izkušnje tudi s spremljanjem volkov, kjer je metoda nekoliko drugačna. »Pri volkovih je treba dejansko tuliti z usti,« nam je povedala v smehu. Pri šakalih so si pomagali s posnetki, čeprav je tudi to zahtevalo nekaj tehnične iznajdljivosti. Nekateri avtomobili namreč niso omogočali predvajanja zvoka na predvideni način, zato so prostovoljci uporabili dodatne zvočnike.
Najtežje je bilo stati pri miru in biti tiho
Naša skupina se je odpravila na Ljubljansko barje, na eno od lokacij ob Ižanski cesti. Ko smo ugasnili avtomobilske luči in se razgledali po temni ravnici, je postalo jasno, da bo najpomembnejša oprema večera dober sluh. Posebno zavzeti so bili Klara, Pika in Matic. Šolarji so že imeli nekaj izkušenj z opazovanjem živali in prostovoljskim delom v naravi. Med drugim so pomagali prenašati žabe čez cesto, tokrat pa so se prvič odpravili poslušat šakale. Zanimalo nas je, ali sploh vedo, kako se šakal oglaša in kako njegovo oglašanje ločiti od pasjega laježa. »Pri šakalih se pogosto oglasi več živali hkrati, njihovi glasovi pa se prepletajo v nenavadno mešanico visokega cviljenja, javkanja, tuljenja in kratkih laježev,« je zbranim pred odhodom na lokacije razložila Ražnova.
Ko je iz zvočnika zadonel posnetek, smo vsi obmolknili. Sledile so minute čakanja in pozornega poslušanja. Toda namesto šakaljega odgovora se je iz daljave slišal predvsem promet z Ižanske ceste. Pika je ugibala, da se šakali morda niso odzvali prav zaradi avtomobilov, ki so vozili po bližnji cesti. Otroci so priznali, da je bilo pri večernem raziskovanju najtežje stati povsem pri miru in biti tiho.
A čeprav se nam šakali niso oglasili, večer še zdaleč ni bil dolgočasen. Nad glavami so nam krožili netopirji, v travniku pa smo v temi opazili tudi dva para svetlečih se oči. Po vsej verjetnosti sta pripadala srnjadi. Za najmlajše raziskovalce je bilo že to dovolj, da je večerni obisk Barja postal prava dogodivščina.
Šakali imajo pred seboj še veliko prostora
Šakali so v Sloveniji vse pogostejši, njihova razširjenost pa se povečuje tudi drugod po Evropi. Kot je pojasnila dr. Nina Ražen, znanstvene raziskave kažejo, da je v Evropi še veliko območij, primernih za njihovo naselitev. Po njenih besedah naj bi bilo takšnega potencialnega prostora še približno 75 odstotkov.
K uspešnemu širjenju vrste prispeva predvsem njena izjemna prilagodljivost. Šakali lahko živijo tudi v bližini naselij, kjer najdejo hrano, njihovo prisotnost pa lahko spodbujajo tudi neustrezno odloženi klavniški in drugi organski odpadki. Pomemben dejavnik je tudi prisotnost volkov, ki lahko lokalno omejujejo številnost šakalov. Ražnova je opozorila še na zanimiv pojav, povezan z odstrelom. Ta namreč ne prinese nujno pričakovanega zmanjšanja populacije, saj lahko poseganje v družinsko strukturo skupin vpliva na njihovo razmnoževanje.
Čeprav šakale zaznavajo na Ljubljanskem barju in tudi severneje proti Gorenjski, to še ne pomeni, da so stalno prisotni v vseh delih Ljubljane. Posamezne živali se lahko med iskanjem novega življenjskega prostora odpravijo tudi daleč od območij, kjer se običajno zadržujejo.
Ko smo se po končanem poslušanju vračali proti avtomobilom, je Barje ostalo zavito v temo. Šakali nam tokrat niso odgovorili, a smo domov odšli z nekoliko drugačnim pogledom na pokrajino, mimo katere se večina ljudi vsak dan zgolj pelje. Za otroke je bilo srečanje z nočno naravo posebno doživetje, za prostovoljce pa še en večer potrpežljivega zbiranja podatkov.