Ker na avtobusu običajno vsi, ki imajo vsaj eno prosto roko, buljijo v svoje pametne telefone, človek ne more kaj, da ne bi sledil črednemu nagonu in največkrat presliši in prezre vse, kar se dogaja okoli njega. A pogovora, v katerega se je zapletel voznik avtobusa s turistoma, ki sta vstopila kakšni dve postaji zatem in sprva v italijanščini potem pa v angleščini spraševala, ali jih bo pripeljal do kampa, ki smo mu nekoč rekli pri Šternu, ni bilo mogoče preslišati.
»No. Slovenščina!« je bil odgovor voznika in uboga Italijanka si ni znala razložiti, kaj zdaj to pomeni. Da jih avtobus ne bo pripeljal do njihovega začasnega bivališča, kar bi bila v resnici napačna informacija, saj enajstica vozi na Ježico, ali pa, da je ne razume, pri čemer si z zahtevo po slovenščini ni znala pomagati (bogvedi, ali jo je sploh tako razumela), saj slovenščina res ni bila v repertoarju njenega znanja tujih jezikov. Zato je še nekajkrat obupano poskušala z angleščino – vselej z enakim rezultatom: »No. No. Slovenščina!« Ženska, ki je bila starejših let, je zatem modro sprevidela, da nadaljevanje poizvedovanja v neustreznem jeziku ne bo rodilo sadov, se vdala v usodo in skupaj s soprogom sta se odločila tvegati v upanju, da jih bo avtobus pripeljal tja, kamor sta bila namenjena.
A s tem njunim težavam ni bilo konca. Postajo ali dve kasneje je namreč vstopil kontrolor, ki je preverjal, ali smo potniki validirali svoje urbane, in Italijanka, ki ji od voznika ni uspelo izvedeti, kam jo bo pripeljal avtobus, na katerega se je usedla, po vsej verjetnosti tudi ni dobila informacije, na kakšen način validirati urbano za dva potnika. Kljub temu da je kontrolorju ponosno molila pod nos svojo urbano, prepričana, da je vsaj tu storila vse prav in po pravilih, je spet dobila nekaj neprijaznih besed, le da je tokratna komunikacija v nasprotju s prejšnjo obrodila sadove. Kontrolor je namreč obvladal tistih nekaj potrebnih angleških besed, da sta potem skupaj plačala voznino še za njenega moža. »Prav prijazni niso,« je zatem v angleščini pripomnila domača sopotnica na sosednjem sedežu zdaj že res zmedene italijanske obiskovalke prestolnice z laskavimi turističnimi naslovi. In ta ji je lahko samo poklapano prikimala.