Ste že slišali za prstomet? Verjetno ne. Pa ste ga skoraj zagotovo že igrali – samo da mu takrat niste rekli tako. Morda balinčkanje, pobucanje ali preprosto metanje ploščkov. Ampak pozor, tisti, ki se s prstometom resno ukvarjajo, vam bodo hitro razložili, da to ni kar nekakšna igra, ki se jo igra na pikniku med čakanjem na čevapčiče ali na plaži med lovljenjem barve na poletnih počitnicah ob morju. Ne, ne. To je šport – s pravili, sodniki, ligami, zmagovalci in kakopak tudi s himno.
Cilj je jasen: priti najbližje
Poimenovanje ni bilo naključno. Ker se ploščke meče s prsti in ne s celotno roko, so iznajdljivi Gorenjci nekoč rekli: »Če obstaja rokomet, zakaj ne bi imeli še prstometa?« Tako je nova slovenska športna disciplina dobila svoje ime – preprosto, logično in, bodimo pošteni, precej simpatično. Na prvi pogled je prstomet videti kot balinčkanje v miniaturi – samo da se namesto težkih kovinskih krogel meče gumijaste ploščke, ki poskakujejo po tleh in se ustavijo tik ob majhnem ciljnem balinčku. Cilj je jasen: priti najbližje. Zveni preprosto, a v resnici igra zahteva koncentracijo, mirno roko, natančen občutek za prostor in jeklene živce.
Minulo nedeljo je bila v telovadnici Osnovne šole (OŠ) Bežigrad ena takih tekem, ki bi zlahka odpravila predsodke o tem, da gre za igro za upokojence. Četrtna skupnost Bežigrad je organizirala že deseti tradicionalni turnir, in čeprav je bil zunaj prvi novembrski mraz, je bilo v dvorani vroče. Ploščki so leteli, nekaj navijačev je v tišini spremljalo dogajanje na parketu, med meti pa je dišalo po kavi in tekmovalnem duhu.
Dogodek je bil hkrati družaben in tekmovalen, na igrišču pa so se že zjutraj zbrali igralci vseh starosti, od veselih Bežigrajčanov do izkušenih gorenjskih veteranov, ki so že davno presegli fazo »metanja za zabavo«. Ti možje in dame se igrajo resno. Z mirnim obrazom, kot bi metali usodne karte v igri življenja, z napetimi prsti in pogledom, usmerjenim proti balinčku, ki mirno čaka na sodbo.
Postavili so jasna pravila
»Začeli smo leta 2005,« nam je z nasmehom povedal Igor Dornik, tokrat v vlogi sodnika, sicer pa eden od pionirjev slovenskega prstometa in ustanoviteljev prvih pravil. »Na začetku je vsak igral po svoje – eden je metal ploščke, drugi balinčke, tretji kamenčke. Potem smo se dogovorili: dajmo enkrat za vselej določiti pravila. In smo jih. Tako je nastal uradni pravilnik prstometa. Beseda prstomet pa je zapisana tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.«
Dornik, tudi predsednik Prstometne organizacije Slovenije, se spominja, kako so v začetku tekmovanja potekala kar na dvoriščih, v kampih in na poletnih prireditvah, danes pa ima šport že svojo organizacijo, tri lige, več kot 300 registriranih igralcev in še vsaj tisoč tistih, ki igrajo ljubiteljsko. »Ženske so zdaj popolnoma enakopravne,« doda z rahlim ponosom. »Nekoč so imele krajša igrišča, zdaj pa mečejo na enaki razdalji kot moški. In kar nekaj jih v moški ligi dosega boljše rezultate kot marsikateri dedec.« Povprečno igrišče meri od pet do deset metrov, ploščki pa tehtajo natančno 75 gramov. Nekoč so jih uvažali iz Italije, zdaj pa jih delajo doma – iz prave slovenske gume. Tudi barve niso naključne. »Vsak igralec ima svojo najljubšo,« pravi Dornik. »Sam imam rad rumeno – leti bolj naravnost, pa še vidi se jo lepše. To je verjetno ostalo iz otroštva.«
Prstomet edinstven na svetu
Če mislite, da gre le za rekreacijo, se motite. Igralci trenirajo tudi trikrat na teden, nekateri v dvoranah, drugi zunaj. »Ni fizično naporen šport,« pripoveduje Dornik, »ampak zahteva mirnost, koncentracijo in občutek. To ni metanje na slepo – to je vaja iz potrpežljivosti.« Tekmovanje za Bežigradom je bilo izpeljano s simboličnimi nagradami in velikim občutkom za skupnost. Zmagovalci so prejeli medalje, aplavz in predvsem priznanje sotekmovalcev. »Najlepše je, da se ljudje srečajo, malo razmigajo in pozabijo na vsakdan,« pa kot gostitelj pove Dejan Mikuš, ki v četrtni skupnosti skrbi za športne in družabne dejavnosti.
In res, med igro se vidi, da gre za nekaj več kot samo za tekmovanje. Ko plošček zdrsne mimo cilja za milimeter, sledi globok vzdih, ko pa pristane na pravem mestu, se slišijo smeh, vzkliki in občuti tisti iskreni občutek zadovoljstva, ki ga ne da nobena medalja. Mikuš, tudi lastnik naziva igralec sezone 2025, pravi, da so igralci pri prstometu tišji kot pri nogometu, ampak znotraj njih vre, hkrati pa doda, da je prstomet svetovno gledano edinstveni slovenski šport. Drugje po svetu obstajajo podobne igre – v Franciji s kovinskimi diski, v Argentini z lesenimi – a taka igra, kot jo poznamo pri nas, je le slovenska. Izvirala naj bi iz stare pastirske igre, med katero so pastirji, da so si krajšali čas, metali kamne.
