Zaradi obsežnih gradbenih del na območju železniške postaje Ljubljana je vsakodnevna uporaba postaje za kolesarje postala še bolj zapletena in nevarna. Redni uporabniki so opazili, da so nadstrešnico nekdanje kolesarnice odstranili, nadomestna ureditev pa, vsaj za zdaj, ostaja nejasna in očitno nedokončana.
Dolgi in nelogični obhodi
Po neuradnih informacijah naj bi nadomestno kolesarnico umestili južno od trenutno neaktivnega tira 91 oziroma na severni del sedanjega makadamskega parkirišča, kjer je predvidena tudi začasna avtobusna postaja Ljubljana. Prehodi za kolesarje so medtem dodatno omejeni. »Prehod prek začasnega dostopa do tirov 9–13 z južne strani je uradno prepovedan, dostop do tira 13 pa ostaja posebej problematičen, saj iz novega dela podhoda sploh še ni urejenega stopnišča. Kolesarji so tako prisiljeni v dolge in nelogične obhode,« nam je stanje opisal redni uporabnik kolesarnice na postaji.
Orientacija na postaji je za občasne obiskovalce praktično nemogoča. Edina informativna tabla visi nad severnim vhodom v podhod, elektronske table s prihodi in odhodi pa so zgolj začasno postavljene – ena pri informatorju in ena v podhodu, obe na premičnih stojalih. »Kdor postajo uporablja vsak dan, se znajde, vsi drugi pa so prepuščeni ugibanju. Kolesarji smo v tem okolju že tradicionalno med najbolj zapostavljenimi uporabniki,« je še dodal.
V stari kolesarnici zapuščena kolesa
Trenutno je nameščenih 14 kolesarskih stojal, dodatnih 13 naj bi jih še čakalo na postavitev. »Upajmo, da bodo res nameščena v kratkem. Na lokaciji nekdanje kolesarnice je še vedno videti nekaj zapuščenih koles, ki jih lastnikom očitno ni uspelo pravočasno odpeljati,« je še povedal uporabnik in pripomnil, da celotna ureditev deluje izjemno improvizirano in klavrno. Zgovoren je tudi prizor, ko je bil sneg splužen prav na območje nekdanje kolesarnice, očitno zato, da se je sprostil dodaten prostor za avtomobile, ki parkiranje, v nasprotju s kolesarji, plačujejo, še dodaja.
Kolesarji upravičeno pričakujejo jasne informacije, varne dostope in dostojno nadomestno infrastrukturo, ne pa začasnih rešitev, ki jih znova potiskajo na rob. Gradbišče ne bi smelo biti izgovor za popolno ignoriranje ene najbolj trajnostnih oblik dostopa do javnega prometa.