Nogomet je danes samoumeven del mestnega utripa Ljubljane, a njegovi začetki so bili vse prej kot samoumevni. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje ni bilo stadionov, urejenih igrišč, organiziranih lig ali profesionalnih trenerjev. Bil je le prostor – travnik, jasa, improvizirano igrišče – in mladi, ki so v novi igri prepoznali nekaj več kot le zabavo. Prav v tem prostoru med improvizacijo, nacionalnimi napetostmi in družbenimi spremembami se je začela zgodba ljubljanskega nogometa, ki jo danes osvetljuje razstava Prve tekme, prvi klubi: začetki ljubljanskega nogometa, katere avtor je dr. Aleš Šafarič, vodja Muzeja športa. Razstava bo do 9. februarja na ogled pred Športnim centrom Stožice.
Nemški telovadci in prvi udarci žoge
Začetki nogometa v Ljubljani in širšem slovenskem prostoru so tesno povezani z nemško govorečim prebivalstvom. »Tako kot so imeli Slovenci telovadno gibanje Sokol, so Nemci delovali v okviru organizacij Turnverein. Ti nemški telovadci so ob koncu 19. stoletja poleg telovadbe začeli uvajati tudi nove športne igre, med njimi nogomet. Okoli leta 1900 so se pojavili prvi zapisi o nogometnih tekmah, ki so jih igrali člani nemških društev, kmalu zatem pa je nastal tudi prvi pravi športni klub – Laibacher Sportverein, ki se je sicer z nogometom ukvarjal le kratek čas,« pripoveduje Šafarič in spomni, da je v Ljubljani prva zabeležena tekma potekala 4. novembra 1900 med člani nemške telovadne organizacije Turnverein iz Ljubljane in Gradca.
Prostorski pogoji so bili skromni. Prve tekme so potekale na travnikih ob Tržaški cesti, v bližini tobačne tovarne, pa tudi na območju za Bežigradom, v bližini nekdanje vojašnice. »To niso bila igrišča v današnjem pomenu besede, temveč odprti prostori, ki so jih igralci prilagodili svojim potrebam,« pojasni Šafarič.
Dijaki kot nosilci prvega razcveta
Pravi preboj nogometa v Ljubljani se je zgodil med letoma 1905 in 1906, ko se je igra razširila med dijake srednjih šol. V okviru tako imenovanih igralnih popoldnevov so nogomet začeli igrati tako nemško kot slovensko čuteči dijaki. Igra je bila preprosta, razumljiva in privlačna – in kot kažejo zapisi iz tistega časa, se je leta 1906 »po vsej Ljubljani že brcalo«. Dijaški nogomet je kmalu prerasel v organizirano tekmovanje: najprej med razredi, nato med šolami in celo med slovenskimi in nemškimi dijaki. »Ta srečanja niso bila le športna, temveč tudi izrazito čustveno in nacionalno nabita, saj so potekala v času zaostrenih slovensko-nemških odnosov. Leta 1908 so mesto pretresli septembrski izgredi, ki so zahtevali tudi smrtne žrtve – in prav v tem kontekstu so nogometne zmage slovenskih dijakov dobivale simbolni pomen,« pove. Iz teh krogov je okoli leta 1910 nastal dijaški klub Hermes, ki ga lahko štejemo za začetek slovenske klubske nogometne organiziranosti, čeprav še ne formalne v pravnem smislu.
Ilirija in rojstvo meščanskega kluba
Leta 1911 je sledil odločilen korak: ustanovitev Slovenskega football kluba (SFK) Ilirija. »Nasprotno od dijaškega Hermesa je bila Ilirija meščanski klub, ki so ga ustanovili socialno in poklicno dobro situirani posamezniki. Prav ta finančna in organizacijska prednost je Iliriji omogočila hitrejši razvoj,« pove Šafarič in izpostavi precej zgovorno epizodo z njene prve tekme s Hermesom, ko so dijaki starejše, a manj uigrane ilirijane gladko premagali. »A ravno ta poraz je sprožil proces, v katerem so najboljši dijaki postopoma pristopali v Ilirijo. Klub je tako združil mladostno igralsko kakovost in meščansko organizacijsko moč ter postal osrednji nosilec ljubljanskega nogometa pred prvo svetovno vojno.«
Tivoli – srce slovenskega nogometa
Če je bil nogomet sprva brez pravega doma, se je sčasoma utrdil v Tivoliju. Najprej na manjšem trikotnem prostoru ob Lattermanovem drevoredu, kjer so zaradi omejenega prostora igrali celo sedem na sedem. Kmalu zatem sta Hermes in Ilirija dobila večje igrišče na območju današnjega parkirišča, nekdanjega velesejma, ki je omogočalo igranje z enajsterico. Tik pred prvo svetovno vojno se je Ilirija preselila na igrišče na letnem telovadišču, nekdanjem dirkališču, ki je omogočalo boljše razmere za igranje – teren je bil raven, postavili so garderobo in ogradili prostor s plotom. »Igrišče je bilo ograjeno – ne le zaradi urejenosti, temveč zato, da bi klub lažje pobiral vstopnino, ki je bila ključni vir financiranja.« A je vojna ta razvoj prekinila. Vojska je prostor zasedla, po vojni pa ga je pustila v slabem stanju.
Medvojni razcvet in organizacija nogometa
Pravi razcvet je nogomet doživel po prvi svetovni vojni. Nova država je prinesla novo organizacijo: ustanovljena je bila Jugoslovanska nogometna zveza, pod njo pa regionalne podzveze, med njimi Ljubljanska nogometna podzveza (LNP). Ta je pokrivala skoraj celotno slovensko ozemlje in omogočila sistematična prvenstva ter tekmovanja. Nogomet je ostal zasebna iniciativa, odvisna od članarin, vstopnin in občasnih donosnih prijateljskih tekem s tujimi klubi. Kljub temu je število klubov naraščalo. Nogometna središča so se oblikovala ne le v Ljubljani, ampak tudi v Celju, Mariboru, kjer so bila močna nemška društva že pred prvo svetovno vojno, ter v Trbovljah, Kranju, na Jesenicah in v drugih krajih.
Ilirija in Primorje – rivalstvo, ki je zaznamovalo mesto
V Ljubljani sta v medvojnem obdobju izstopala dva kluba: Ilirija in Primorje. »Ilirija je ostala simbol meščanskega kluba s predvojno tradicijo, medtem ko je Primorje nastalo iz kroga primorskih Slovencev, ki so po prvi svetovni vojni zaradi fašističnega pritiska zapustili Primorsko,« Šafarič oriše stanje tistega časa. Rivalstvo med kluboma je preraslo v pravi mestni derbi – z vsemi pozitivnimi in negativnimi posledicami. »Prestopi med kluboma so veljali za izdajo, boj pa se ni odvijal le na igrišču, temveč tudi za zeleno mizo, v okviru zveznih struktur in vplivnih omrežij. Ljubljana je bila premajhna in finančno preslabotna, da bi hkrati vzdrževala dva vrhunska kluba na zvezni ravni, v kateri je bilo mesto le za en slovenski klub,« razloži Šafarič.
Občinstvo, navijači in prvi izgredi
Derbiji med Ilirijo in Primorjem so privabljali tudi po več tisoč gledalcev, kar je predstavljalo pomemben delež mestnega prebivalstva. Občinstvo je bilo raznoliko – moški, ženske, družine – in nogomet je postal pomemben družabni dogodek. V 30. letih so se pojavila tudi organizirana gostovanja navijačev, ki so z vlaki potovali v Zagreb ali drugam, z zastavami, sprevodi in – občasno – tudi s pretepi in posredovanjem policije.
Trenerji, oprema in profesionalizem
Sprva so ekipe vodili igralci sami, a že pred prvo vojno so se pojavili prvi tuji trenerji, predvsem Čehi in Avstrijci. »Kratkotrajni, a učinkoviti obiski tujih strokovnjakov so prinašali opazen kakovostni preskok. V 30. letih sta tako Ilirija kot Primorje že imela stalne trenerje,« pove. Oprema je bila sprva problem, a so jo igralci pridobivali prek Trsta, Češke ali lokalnih trgovcev. Po vojni so se razvile tudi domače obrtniške delavnice, ki so sledile rasti športa.