Večini državnih naložb v Ljubljani je skupno, da jih uradniki pripeljejo praktično do gradbenega dovoljenja, potem pa denarja za njihovo izvedbo ni. Nekaj milijonov evrov vredni projekti tako za nekaj let končajo v predalu, dokler dokončno ne zastarajo. Ko se država odloči naložbo obuditi, so ti projekti praktično neuporabni in zgodba se spet odvije od začetka. Naročajo se nove predštudije, študije, idejni projekti, investicijske zasnove, pridobivajo smernice in soglasja, pogosto le zato, da se v javnosti ustvarja vtis, da projekti tečejo dalje. Zgodba je na las podobna pri več naložbah – od nove univerzitetne knjižnice, umetniških akademij na Roški cesti, sodne palače, Drame do selitve državnega arhiva in novega upravnega kompleksa v Bežigrajskem dvoru. Prav s tem projektom bomo začeli serijo člankov o nasedlih državnih naložbah v Ljubljani.
Ko je marca 1995 takratni minister za notranje zadeve Andrej Šter napovedal, da bo država v treh letih na območju nekdanje topniške vojašnice zraven soseske Bežigrajski dvor zgradila nove poslovne prostore ministrstva za notranje zadeve, si verjetno nihče ni predstavljal, da bo tam po skoraj četrt stoletja še vedno zevala le gradbena jama. Država je bila mlada, polna optimizma in še ni bila obremenjena z dolgim seznamom neuresničenih naložb. Zaradi slednjega danes napovedi politikov jemljemo s precej večjo skepso.
Kot je kasneje postala stalna praksa, je država že kmalu začela spreminjati načrte, leta 1996 so se spomnili, da bi poleg ministrstva za notranje zadeve v kompleks Bežigrajski dvor preselili še ministrstvo za okolje in prostor. Leta 2002, ko kompleksa sploh še ni začela graditi, je država vnovič spremenila načrte, poleg omenjenih naj bi se tja preselila še tri ministrstva: za delo, družino in socialne zadeve, za kmetijstvo in za zdravje, medtem ko je ministrstvo za notranje zadeve, ironično, izpadlo iz igre. Leta 2003 je, namesto da bi končno začela graditi, spet spremenila načrte in v kompleks poleg omenjenih štirih ministrstev umestila še Statistični urad RS. Potem ko so si zamislili, da bi v Bežigrajski dvor preselili praktično pol države, pa so trčili na težavo, saj je bilo na tej lokaciji nemogoče zagotoviti dovolj parkirnih mest za vse uradnike. Ideja o gradnji na območju Bežigrajskega dvora je za naslednjih deset let zamrla.
Na notranjem ministrstvu so v projekt v 15 letih vložili skoraj devet milijonov evrov. Glavnino naložbe predstavlja nakup Imosovega dela zemljišča za nekaj več kot sedem milijonov evrov. To je tudi edini denar, ki ga država ni dobesedno vrgla skozi okno, saj so skoraj dva milijona evrov vredni načrti danes neuporabni.
Za Bežigrad sodišča
Idejo o gradnji na območju Bežigrajskega dvora je vnovič obudil takratni minister za pravosodje Senko Pličanič, ki se je leta 2013 odločil dokončno ugasniti projekt nove sodne stavbe ob Masarykovi (o tem nasedlem projektu bomo še pisali) in ga preseliti na lokacijo Bežigrajski dvor. A je šlo spet za ideje brez konkretne izvedbe, tako da se do danes ne ob Masarykovi ne ob Dunajski ni spremenilo praktično nič.
Območje gradbišča v Bežigrajskih dvorih je tako že leta zagrajeno z neugledno gradbeno ograjo, medtem pa se kolesarji in pešci drenjajo na kolesarski stezi in pločniku, ki si niti ne zaslužita tega imena. Edina pozitivna novica je, da naj bi ljubljanska občina prihodnje leto ta odsek popravila tako, da bodo gradbiščno ograjo umaknili in kolesarsko stezo uredili na zunanji strani drevoreda, tako da bo ta kolesarje ločeval od pešcev. Žal pa to ne pomeni, da se bo obenem v doglednem času kaj spremenilo tudi na preostalem delu gradbene jame, ki zeva sredi Bežigrada.
Na ministrstvu za pravosodje namreč ne kažejo posebne vneme, da bi projekt sodne stavbe na tem območju zagnali, kakor tudi ne, da bi zemljišču namenili vsaj začasno rabo. Tam se je namreč razbohotila prava zelena oaza in v zadnjih letih se je pojavilo že več idej, kako bi to zemljišče izkoristili. »Prostor deluje kot siva cona in velik problem je, da je izbrisan iz zavesti prebivalcev, saj bi ga lahko uredili že z zelo majhnim ukrepom, če bi le obstajala prava volja,« je v našem časopisu opozorila Darja Matjašec, docentka na oddelku za krajinsko arhitekturo na ljubljanski biotehniški fakulteti.
Leta 2010 je sicer takratno ministrstvo za javno upravo, ki mu je pripadalo gradbišče Bežigrajski dvor, pri fakulteti za arhitekturo naročilo študijo, kako revitalizirati območje. Študentje so predlagali vrsto različnih vsebin: od pešpoti, montažnega plesišča, kotalkališča do balinišča, plezalne steze in igral, a na koncu je navdušenje upadlo. Ustavila jih je – birokracija. Občina je zahtevala, da se večfazna gradnja reši z občinskim podrobnim prostorskim načrtom, na ministrstvu pa so nato ocenili, da se jim ga ne splača izdelati.
