Nalepke so se kot del institucionalne ulične umetnosti v Sloveniji pojavile leta 2006, in sicer ob prvi razstavi o ulični umetnosti pri nas, ki jo je pripravil Mednarodni grafični likovni center. »Ob tej priložnosti so se v novem kontekstu predstavili tako domači kot tuji ulični umetniki in umetnice, ki so že tedaj na ulici posvojili ali bolje rečeno razširili paleto svojih izraznih sredstev tudi s pomočjo nalepk,« je vznik nalepk kot urbane umetnosti opisal raziskovalec Sandi Abram z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kot je pojasnil, nekateri pripadniki grafitarske subkulture »osebne ustvarjalne izraze nadgradijo z drugimi, manj konvencionalnimi načini pouličnega izražanja«, med katere sodijo tudi nalepke.
Hitrost in prilagodljivost
Medtem ko je klasični grafit dvodimenzionalen in praviloma nastane na kraju samem, je pri nalepkah večina dela opravljena vnaprej – od oblikovanja do priprave in tiska. Ali na njihov porast vpliva tudi strožji nadzor nad grafiti? »Vsekakor. Ko se zaostrijo pogoji uličnega udejstvovanja, denimo s strožjimi sankcijami, večjim nadzorom, se spremenijo tudi načini grafitarskih in uličnoumetniških intervencij v urbanem prostoru,« je odgovoril Abram. V takšnih okoliščinah po njegovih besedah postanejo pomembne tehnike, ki omogočajo hitro izvedbo na več lokacijah. »Nalepke so precej prikladne: pripravljene so vnaprej, na terenu se lahko namestijo hitropotezno.«
Kot dodatno razliko v primerjavi z grafiti je izpostavil njihovo množičnost. »Nalepke se lahko serijsko producirajo v stotinah primerkov, so cenovno dostopnejše, a hkrati učinkovite, zato se jih poslužujejo zelo različni akterji,« je naštel sogovornik. »To so razmeroma hitro ugotovile tudi oglaševalske agencije, politične stranke in razne subpolitične skupine.«
Nalepke so praktičen medij
Da se je število nalepk v zadnjih treh desetletjih povečalo, je opazil tudi redni profesor Mitja Velikonja z oddelka za kulturologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Razlogov za njihovo razširjenost je po njegovih besedah več. »So bolj praktične. Medtem ko izdelava grafita ali murala traja ure ali dneve, šablone minuto ali dve, za umestitev nalepke potrebujemo delček sekunde in sporočilo je zunaj,« je pojasnil. »Drugič, za njihovo distribucijo ni nujno, da si tudi avtor.«
Ciljna publika nalepk so po Velikonjevih besedah tisti, ki mesto doživljajo od blizu, torej pešci in kolesarji. »Kolonizirajo nove prostore, ki so zaradi nedostopnosti in majhnosti neprimerni za grafite ali šablone. To so denimo žlebovi, stebri, količki, semaforji, zadnji sedeži na avtobusih, stranišča, vratca električnih omaric in podobno.«
Večja toleranca
Ena od posebnosti nalepk je tudi, da jih v primerjavi z grafiti večinoma ne preganjajo. »Medtem ko v večini sodobnih mest vlada skorajda križarska vojna zoper grafitarje, se na tako imenovane nalepkarje za zdaj nihče ne spravlja,« je povedal Mitja Velikonja. Kot primer je navedel Tokio: »Tam so povsod opozorila, ki strogo prepovedujejo grafitiranje in dejansko grafitov skorajda ni, še šablon sem opazil komajda nekaj – mrgoli pa nalepk.«
Po mnenju sogovornika so nalepke pogosto izrazito ciljno usmerjene. »Najpogosteje gre za politično agendo, torej stranke, gibanja, državne in meddržavne projekte. Velikokrat pozivajo k volitvam,« je naštel. Med zelo razširjenimi so tudi nalepke nogometnih navijačev.
Sporočila nalepk so sicer, podobno kot pri grafitih, zelo raznolika. Kot je navedel Sandi Abram, niso nujno vse nalepke posledica represije, saj v nekem trenutku postanejo del popularne kulture, kulturnih industrij in umetniškega trga.
Ali lahko nalepke sčasoma nadomestijo grafite? »Novi medij nikoli ne izpodrine starega: kino ni izrinil gledališča, gramofon ni koncertov, videokasete niso televizije, internet ni tiska in knjig,« je odgovoril Velikonja. »Predstavljajo pa izziv – starega silijo v spremembe.«
Kot je sklenil, so nalepke in druge oblike ulične umetnosti komplementarne starejšim oblikam, kot so grafiti, murali in izpraskanine. »Pogosto predstavljajo samo še en medij v ustvarjalnem nizu.«