Otroci dandanes le še stežka vedo, kaj je herbarij. Stiskanje in sušenje cvetlic ni več priljubljeno. Morebiti tudi zato, ker pivnik, nujni pripomoček, potreben za izdelavo, ni več vsakdanji predmet. Zato je zanimivo, da imajo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije otroške delavnice o herbarijih. Na zadnji takšni delavnici so otrokom pokazali neverjeten zaklad, ki ga hranijo v muzeju – najstarejši slovenski herbarij iz leta 1696. »Otroci v herbariju vedno prepoznajo kamilice in planiko,« je dejala Valerija Babij, kustosinja za botaniko Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
O avtorju ni veliko znanega
Najstarejši herbarij v Sloveniji je delo Janeza Krstnika Flysserja. »O njem ne vemo veliko, vemo le, da je delal v Ljutomeru ter da je v herbariju podpisan kot doktor filozofije in medicine ter strokovnjak za botaniko. Iz tega zapisa je razvidno tudi, da je herbarij leta 1696 naredil za Janeza Gabrijela Gallermayerja. Tudi o njem ne vemo ničesar, razen tega, kar je napisano v herbariju, da je bil učitelj filozofije in doktor medicine s pripisom, da je bil tedaj javni zdravnik,« je razložila Valerija Babij. Herbarij ima 204 strani, na vsaki strani je prilepljenih od štiri do pet rastlin, ki so urejene po abecednem redu. »Imena rastlin so zapisana v latinščini, poimenovana pa so še po predlinejevski klasifikaciji,« je razložila Valerija Babij, medtem ko je z rokavicami previdno odpirala velike strani herbarija.
Prav tako je težko reči, kje so bile nabrane rastline. Nada Praprotnik, upokojena muzejska kustosinja, je v študiji herbarija zapisala, da je rastline verjetno dobil na območju Beneške republike. V herbariju je res vse, od planike do dalmatinskega edmita. »Verjetno so ga plačali za kakšne ekskurzije, da je lahko sestavil herbarij. Če je delal le to, bi ga lahko sestavil v eni sezoni,« meni Valerija Babij.
150 let na neznani lokaciji
Rastline so opisane po uporabni vrednosti, se pravi, ali so bile zdravilne ali strupene. V herbariju je tudi nekaj okrasnih rastlin. Med njimi je tudi krompir, ki je prilepljen na strani z drugimi razhudniki kot okrasna strupena rastlina. Iz novega sveta sta v herbariju še tobak in koruza, ki sta bili tedaj razširjeni rastlini v evropskih botaničnih vrtovih. V herbariju je tudi navadna konoplja: »Tedaj je bila to uporabna rastlina in se pogosto pojavlja v herbarijih tudi pozneje.« Na zadnji strani herbarija si je avtor privoščil malo umetniške svobode in je iz delov različnih rastlin sestavil domišljijsko rastlino, ki jo je podpisal z latinskim imenom Hirco-cervus, kozel-jelen, in nemškim imenom Missgeburdt, spaček.
Stari herbarij je res neverjetno ohranjen. A tudi to, kje in kako je bil hranjen, je velika skrivnost. V muzej je prišel leta 1838, ko mu ga je podarila licejska knjižnica. Ne ve pa se, kje je bil skoraj sto petdeset let od svojega nastanka do prihoda v muzej. Glede na stanje rastlin zagotovo ni bil shranjen na kakšnem podstrešju. »Herbarij mora biti v čim stabilnejših razmerah. Največji sovražnik za herbarij so žuželke, saj so posušene rastline zanje hrana. Uniči ga lahko tudi plesen. Herbariji morajo biti čim bolj na miru v temi,« je opozorila kustosinja.
Tudi zato je tako redko na ogled. Večino časa je shranjen v muzejskih depojih, le vsakih nekaj let ga za kratek čas prinesejo v muzej. Zato nikar ne zamudite priložnosti, da vidite ta zaklad naravoslovne dediščine, ki bo za obiskovalce Prirodoslovnega muzeja na ogled danes, v soboto, med 12.30 in 13.30. Potem ga bodo ponovno za dolgo časa vrnili v depoje.
