Začetki osnovne šole Ledina segajo v sredino 19. stoletja, v čas, ko je bila Ljubljana še brez avtomobilov, z ulicami, po katerih so se premikale konjske vprege, večina ljudi pa je hodila peš. Tam, kjer danes stoji šola, ni bilo nobene zgradbe – le obrobje mesta, prava ledina, velik travnik, po katerem je šola kasneje dobila ime. Vsaj tako smo izvedeli od učencev, ki so zbranim v šolski telovadnici, kjer je potekala prireditev ob 170-letnici šole, pripravili kulturni program.
»Leta 1855 je bila ustanovljena prva šola, ki pa sprva sploh ni delovala na današnji lokaciji. Pouk je potekal na magistratu na Mestnem trgu, v prostorih, kjer danes deluje mestna oblast. Šola je bila majhna, z enim samim razredom in enim učiteljem, v klopi pa so sedeli le fantje. Učenci so pisali z gosjimi peresi, ki so jih pomakali v črnilo – tinto. V klopeh so imeli posebne odprtine za tintnike, kar je pogosto povzročalo madeže in packarije, ki si jih danes težko predstavljamo,« smo izvedeli od učencev, ki so povezovali kulturni program.
Med prvimi učenci Kette
in Milčinski
V nadaljevanju je sledila krajša predstavitev zgodovine šole, ki je svojo današnjo stavbo dobila leta 1889. Število učencev je takrat začelo hitro naraščati, v enem razredu pa je bilo lahko tudi do 68 učencev. Takrat se je imenovala 1. mestna ljudska šola in je veljala za eno najbolje urejenih in najstrožjih šol na Kranjskem. V tem obdobju so njene klopi obiskovali tudi kasnejši pomembni posamezniki, kot sta pesnik Dragotin Kette in pisatelj Fran Milčinski. Poučevanje je sprva potekalo v nemščini, kasneje tudi v srbohrvaščini in italijanščini, šele po desetletjih se je kot učni jezik uveljavila slovenščina. Šola takrat še ni imela telovadnice, zato so učenci telovadili na prostem. Poleg igrišča je šola premogla tudi vrtove, čebelnjak in celo ribnik, kar kaže na pomembno povezavo z naravo
Ob koncu 19. stoletja, leta 1895, je Ljubljano prizadel potres, ki je hudo poškodoval mestno jedro, vendar je šolska stavba ostala skoraj nepoškodovana. V začetku 20. stoletja je šola že delovala v polnem obsegu, a kmalu so jo zaznamovali še veliki zgodovinski pretresi. Med prvo svetovno voljno so prostore zasedli vojaki, učenci pa so pomagali zbirati surovine za vojaško industrijo. Podobno se je ponovilo med drugo svetovno vojno, ko so učence preselili drugam, pouk pa je bil večkrat prekinjen zaradi bombnih alarmov.
Po letu 1945 je šola v novi državi zaživela drugače. Učenci so postali pionirji, prisegali so na marljivost, sodelovanje in spoštovanje, nosili rdeče rutice in modre kapice. Leta 1958 je šola dobila današnje ime in posebno nalogo – pod svoje okrilje je sprejela bolnišnične oddelke, kjer učitelji še danes poučujejo otroke, ki se zdravijo v bolnišnicah. V naslednjih desetletjih se je šola razvijala in širila. Uvedena je bila osemletka, kasneje devetletka, nastajale so nove dejavnosti, predmeti in projekti. Leta 1989 je šola dobila sodobno računalniško učilnico. Pomembno vlogo v življenju šole so imeli tudi nekdanji učenci, med njimi skladatelja in dirigenta Bojan Adamič in Emil Adamič ter glasbenik Uroš Lajovic in šolski ansambel Veseli Ledinčani. Glasba, kultura in ustvarjalnost so tako ves čas spremljale razvoj šole.
Bogata ustvarjalnost
Kot pove učiteljica in avtorica razstave v manjši šolski telovadnici Natalija Lampič, je osnovna šola Ledina danes sodobna ustanova, vključena v številne projekte, kot so zdrava, kulturna, Unescova in eko šola. Učencem ponuja širok spekter znanj, a hkrati ohranja tisto, kar je bilo pomembno že na začetku – skupnost, radovednost in medsebojno podporo. »Razstava je zasnovana na štirih panelih, kjer v zelo skrčenem formatu sledimo razvoju šole,« je pojasnila. Vključuje tudi avtentične elemente šolske dediščine, kot so stare šolske klopi, ki jih je šoli posodil Slovenski šolski muzej. Te ne služijo le kot eksponati, temveč kot del izkušnje. »Otroci bodo lahko v teh klopeh zaigrali staro šolo,« je povedala. »Imamo palico, stare šolske postave, pouk pa bo malo mešan – malo v slovenščini, malo v nemščini.« Tako bodo učenci skozi igro spoznali, kako je pouk potekal nekoč.
Z licitacijo slik do novih
šolskih klopi
V manjši telovadnici pa je potekala tudi licitacija šestih slik, ki so »nastajale« kar dvajset let pri predmetu tehnika in tehnologija. »Več kot 1200 otrok je ustvarjalo in se učilo pri učiteljici Nini Hvala Klančič in Laszlu Hermanu. Gospod Herman se je upokojil, učiteljica Hvala Klančič pa svoje delo še naprej opravlja predano kot prej. Oba učitelja sta opazila zanimivo reč: ko so učenci barvali svoje tehnične izdelke z različnimi barvami, so čopiče brisali ob kartone, položene na mize, na kartone jim je tudi kapljala odvečna barva. Te spontane polumetnine so spodbudile likovno žilico prof. Hermana, ki jih je s svojo izurjeno roko preoblikoval, jim dodal moč svoje geste in jih povzdignil v polnokrvna slikarska dela.
Z njegovim dovoljenjem bo šest slik šlo na licitacijo, saj si učiteljica želi, da bi s prodajo likovnih del opremili učilnico z novimi stoli in mizami. Skupna cena znaša 3140 evrov, morebitni preostanek pa bodo namenili devetošolcem za organizacijo valete,« se je v pogovor vključil ravnatelj Vlado Štribl, ki svojo vizijo šole vidi v povezovanju različnih svetov.
»Šolo Ledina v prihodnosti vidim kot šolo, ki zna povezovati tradicijo in sodobnost, znanje in vrednote ter digitalni svet in človeško bližino.« Ob tem poudarja, da tehnologija ne sme postati sama sebi namen, temveč mora služiti kot orodje za razvoj kritičnega mišljenja in ustvarjalnosti. »Učencev ne želimo odvračati od tehnologije, ampak jih učimo, kako jo uporabljati,« pravi ravnatelj. »Pomembno je, da razvijajo kritično razmišljanje in ne verjamejo vsemu, kar najdejo na spletu.« Pri tem se opira tudi na lastne pedagoške izkušnje: »Moj cilj je bil vedno, da učenci ne odidejo iz šole kot ovce, ampak kot posamezniki, ki znajo razmišljati s svojo glavo.«