Na glavah šest črnih klobukov, na telesih šest črnih elegantnih oblek. Šest pogrebcev se je precej sproščeno na četrtkovo dopoldne vkrcalo v moder kombi javnega podjetja Žale in se odpeljalo na pogreb. Zanje je to del vsakdana. Vsak dan se srečajo z žalostjo svojcev, z njihovo bolečino ob slovesu in težko pogrebno tišino. A na njihovem delovnem mestu ni prostora za čustva, osredotočijo se na svoje poteze. Na delo, ki ga mora nekdo opraviti. Na delo, ki je nujno potrebno.
»Nerad hodim na pogrebe. Lahko vse uredim, organiziram, ampak tudi po vseh teh letih mi je najtežje priti na pogreb,« iskreno pove vodja pogrebne dejavnosti na Žalah Domen Kokalj. Že 25 let vsak dan prihaja v službo na osrednje ljubljansko pokopališče. Začel je kot nočni čuvaj, zdaj pa že vrsto let vodi službo, ki načrtuje vse od osnovnih do petičnih pogrebov. Bistvo tega dela vidi v tem, da svojcem ponudijo vse na enem mestu. »Čas od smrti do pogreba je poseben. Takrat si v drugem čustvenem stanju, ne moreš klikati po spletu in klicati okoli. Tudi sam sem to izkusil. Poznam postopek, obvladam vse, ampak takrat ne deluješ kot po navadi.«
Ko so na Žalah uvedli naročanje, so bili ljudje sprva šokirani, da se morajo naročiti za naročilo pogreba, vendar se drugače niso mogli izogniti gneči in večurnemu čakanju, je pojasnil Kokalj. »To delo je mešanica psihologije, birokracije in trgovine. Za vsakega si je treba vzeti čas, sploh zato, ker so ljudje takrat odsotni. Včasih moraš trikrat ponoviti, da se prepričaš, da so te res razumeli, in da zagotoviš, da bo pogreb res potekal po njihovih željah.«
Ni popravnih izpitov
Medtem ko je pogreb v svojem bistvu spoštljiv trenutek slovesa, Kokalj pravi, da pogrebi vse bolj postajajo tudi družabna srečanja razširjene družine. Že deset let ponujajo internetni prenos pogreba, ampak tega je res malo. »Še vedno velja, da se na pogreb pride. In ker porok ni več toliko, se sorodniki srečujejo večinoma na pogrebih, vidijo se tudi po desetih letih.«
Kljub temu da se pogrebom ne da izogniti, na Žalah na drugi strani opažajo, da se družine pogosto o njih ne pogovarjajo, vse dokler ne pridejo k njim. »Ko svojce po izreku sožalja vprašam o načinu pogreba, se spogledajo in rečejo, da se o tem še niso pogovarjali. To je zelo pogosto in kaže na to, da o tem govorimo absolutno premalo. Moje mnenje je, da če svojemu otroku povem, kako želim biti pokopan, bo bistveno manj obremenjen. Lahko želje zapišeš v oporoko, ampak mislim, da je bolje, da se v sproščenem tonu naredi vsaj okvir. Vsekakor pa ni čas za to, ko je nekdo že na smrtni postelji,« govorijo dolgoletne Kokaljeve izkušnje.
Svetovni fenomen
V 25 letih, kolikor je del kolektiva podjetja Žale, pravi, da se sicer ni veliko spremenilo, saj tudi njihovo poslanstvo ostaja ves čas enako. Vseeno se trudijo pogrebno ponudbo ves čas širiti in popestriti. Lani so po več desetletjih ponovno začeli izvajati pogrebe s kočijo, v sodelovanju s Komunalo Koper ponujajo tudi pogreb na ladji in raztros pepela v morje. Za to je nekaj zanimanja, vendar sogovornik pojasni, da smo Slovenci vseeno veliki tradicionalisti. »Tudi mladi se, kljub vsej tehnologiji, razliki med generacijami, pestri ponudbi, držijo klasike. Kot so videli pokopati stare starše, tako bodo oni pokopali svoje starše.«
V času njegovega službovanja na Žalah se je še najbolj spremenilo to, da če pokojnik umre doma, svojci želijo, da ga čim prej odpeljejo. Nekoč so ga doma umili, ob njem molili, se poslavljali, danes pa pokličejo na Žale in prosijo, naj pridejo hitro in čim bolj diskretno. »Ne pridemo več s črnimi, ampak z modrimi avtomobili in ne več s krstami, temveč s posebnim vozičkom,« razkrije Kokalj, ki je v 25 letih doživel še eno zanimivo spremembo. To je naraščanje števila pokopov v žari.
Na tem področju smo svetovni fenomen. V Sloveniji je žarnih pokopov dobrih 80 odstotkov, v Mestni občini Ljubljana kar 90 odstotkov. »Na vprašanje zakaj, vam ne znam odgovoriti. Morda je slovo tako manj boleče, po drugi strani pa je tudi cenejše. Tako pogreb kot tudi grob, ki zavzame manj prostora, a sprejme več članov družine,« razmišlja Domen Kokalj.
Bolj se zavedajo minljivosti
Že 2. novembra bo na osrednjem ljubljanskem pokopališču spet spokojna tišina. Svojci bodo prišli večinoma le še pospravit cvetje in sveče, medtem ko bodo ne glede na datum in letni čas tam zaposleni v podjetju Žale. Receptorji, ki sprejmejo klic, kam je treba po pokojnika. Vozniki, ki ga pripeljejo in uredijo. Referentke, ki sprejmejo naročilo pogreba. Upepeljevalci, grobarji in pogrebci, ki odnesejo žaro ali krsto iz vežice do groba.
Za ta dela ni sposoben vsak, dejstvo pa je, da so to storitve, ki jih družba potrebuje. »Mi vidimo svoje delo kot častno. Lahko okolica tega ne sprejema, ampak dejstvo je, da nas vse to čaka. Smrt je treba vzeti kot sestavni del življenja,« zaključi Kokalj. Pred tem spomni še na besede starejšega obiskovalca Žal, da je življenje kot sveča: »Navadno kupi svečo, ki naj bi gorela tri dni. Ampak potem ena gori uro in ugasne, druga pa gori pet dni. Nikoli ne veš, kako dolga bo tvoja življenjska pot.« Prav zato je hvaležen za delo, ki ga opravlja, saj se zunaj delovnih prostorov bolj zaveda minljivosti življenja.
