Na dvorišču otroškega oddelka URI Soča je bilo ob glasbi, toplem jesenskem soncu in otroškem smehu hitro jasno, da to ne bo običajen rehabilitacijski dopoldan. Na tradicionalnem Parafestu z naslovom Postani športnik so se otroci na rehabilitaciji in učenci okoliških šol skupaj s slovenskimi parašportniki preizkušali v paranamiznem tenisu, paralokostrelstvu, paraatletiki, boccii in curlingu na vozičkih.
Rezultati tokrat niso bili najpomembnejši. Štel je pogum, da primeš lok, kroglo ali disk in poskusiš nekaj, česar morda še nikoli nisi. »Mogoče imamo danes prav tukaj bodočega ali bodočo svetovno paraprvakinjo oziroma paraprvaka. Nikoli se ne ve,« je bilo slišati med spodbujanjem mladih.
Da lahko šport po poškodbi pomeni začetek novega življenjskega poglavja, dobro ve paralokostrelec Simon Turk. Pred enajstimi leti je po prometni nesreči postal invalid, med rehabilitacijo na URI Soča pa je začel spoznavati prilagojene športe. Najprej je poskusil košarko na vozičkih, nato sedečo odbojko, danes pa se ukvarja tudi s paralokostrelstvom. »Šport mi je pomagal, da sem se hitreje vključil v družbo,« pripoveduje. Njegov naslednji veliki cilj so paralimpijske igre leta 2028 v Los Angelesu. »Delamo na tem,« pravi o lovu na potrebno normo.
Majda Vesel Kočar iz Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja poudarja, da šport mladim invalidom poleg gibanja prinaša druženje, samozavest in vključevanje med vrstnike. »Velikokrat otrokom oziroma mladim odpre vrata v svet.« Prav URI Soča je bil tudi izhodišče za športne poti nekaterih danes uspešnih slovenskih parašportnikov.
Morda nihče od otrok, ki so se ta dan preizkusili v parašportih, nikoli ne bo nastopil na paralimpijskih igrah. Morda pa je bil med njimi tudi kdo, ki je prav na sončnem dvorišču URI Soča naredil prvi športni korak. Na Parafestu je bila največja zmaga že odločitev: poskusil bom.
