Na ljubljanskem Bregu je te dni nastalo nekaj, kar bi na kulturnem ministrstvu težko dali v razpisno kategorijo. Med galerijami, kavarnami in sprehajalci ob Ljubljanici je vrata odprl Bullshit, muzej balkanskega humorja – prostor, kjer se balkanski humor ne opravičuje nikomur, ne politiki, ne bontonu, ne algoritmom družbenih omrežij. Še najmanj ljudem, ki pod vsakim humornim zapisom napišejo »to pa ni smešno«.
Že vhod pove, da to ni klasičen muzej. Nikjer ni tihega šepetanja in zategnjenih kustosov, ki bi te gledali, kot da si s preglasnim dihanjem ogrozil kulturno dediščino. Tukaj te pričakajo grafiti, absurdni napisi, balkanske fore in nekakšen kolektivni duh nekdanje Jugoslavije, ki diši po rakiji, avtobusnih postajah in tistem univerzalnem »jebiga«, ki ga razume vsak človek od Vardarja pa do Triglava.
Idejni vodja muzeja Borut Kokelj je ob odprtju takoj postavil pravila igre. »Vidim, da vas še vedno zanimata Balkan in okolje, v katerem živimo,« je dejal zbranim, potem pa skoraj opravičujoče dodal: »Smo sicer v balkanskem stilu, kjer se govori dolgo, ampak jaz si danes težko vse zapomnim.« Kar je pravzaprav idealen uvod v muzej, v katerem logika nikoli ni bila glavna organizacijska sila.
Humor ob kozarcu rakije
Kokelj je desetletja zbiral grafite, vice, napise in male jezikovne katastrofe Balkana, ki jih je zdaj v obliko muzeja postavila Barbara Kokelj. »Nekateri zbirajo znamke, jaz sem zbiral balkanske fore,« pove skoraj mimogrede. Iz hobija je nastala zbirka več kot 25.000 primerov humorja, ki so jih zdaj stlačili na stene in v dialoge muzeja. In ja – obstaja tudi »šank z rakijo«. Ker očitno še vedno živimo v delu Evrope, kjer je kulturna izkušnja brez kozarčka podobno nepredstavljiva kot poroka brez harmonike.
A Bullshit muzej ni samo zbirka šal. Je precej natančen portret Balkana. Tistega Balkana, ki zna biti brutalen, samoironičen, politično nekorekten in neverjetno duhovit v istem stavku. Na stenah visi okoli 400 izbranih for v petih jezikih, razdeljenih po tematskih sobah – od odnosov in politike do absurdov vsakdanjega življenja. »Bullshit muzej je prostor, kjer pustiš skrbi pred vhodom in eno uro živiš v svetu norosti, ki v teh časih že skoraj deluje normalno,« pravi Kokelj.
Najbolj zabavno pri vsem skupaj pa je, da muzej svoje absurdnosti sploh ne skriva. Ravno nasprotno. Iz nje dela filozofijo. Nekje med grafiti in tablo z razlago besede »jebiga« postane jasno, da je ta razstava pravzaprav muzejska verzija balkanskega preživetvenega mehanizma. Ko zmanjka denarja, potrpljenja ali smisla, ostane humor. Posebna dimenzija muzeja pa so vodeni ogledi, ki jih po želji obiskovalcev vodita sociolog Dušan Ogrin in oblikovalec Alen Kuzmič. Če Kokelj deluje kot zbiratelj balkanske duše, je Ogrin njen interpret. »Humor je zadnja oblika ustnega izročila, ki ga imamo,« razmišlja Ogrin med sprehodom po razstavi. »Včasih so bile to ljudske pripovedi in epi, danes imamo vice.«
In medtem ko svet piše podkaste o identiteti in travmah, Balkan še vedno vse razloži z enim dobrim vicem o tašči, politiku ali pokvarjenem golfu dvojki. Ogrin muzej vidi skoraj antropološko. Pravi, da tujci skozi Slovenijo pogosto potujejo z lastnimi predstavami o Balkanu. »O kaosu, glasnosti, čudnih mejah in še bolj čudnih sorodnikih. Ta razstava jim ponudi nekaj drugega, predvsem notranji pogled. V humorju so skriti zgodovina, kultura in način razmišljanja,« pravi. »Mogoče bodo ljudje Balkan po ogledu razumeli z manj predsodki in z več razumevanja.« In potem pride trenutek, ko sociolog skoraj nehote zadene bistvo projekta. »Jebeš družbo, v kateri se ne moreš malo norca delati drug iz drugega.«
Humor je danes pod pritiskom
Posebej zanimiv je Ogrinov razmislek o mlajši generaciji, ki ni odraščala v Jugoslaviji in nima več skupnih referenc Top liste nadrealistov, starih jugoslovanskih filmov ali vicev o Muji in Hasu. »Humor je danes pod pritiskom,« pravi. »Ljudje se samocenzurirajo, vse nekoga užali. Mi pa vabimo mlade, da pridejo pogledat generacijo humorja, ki se še ni užalila v vsaki stvari.« In ravno tukaj muzej najbolj zadane sodobni trenutek. V času, ko se internet vsakih šest minut kolektivno razjezi zaradi napačnega emojija, Bullshit muzej deluje skoraj terapevtsko. Nihče ne trdi, da so vsi vici dobri. Nekateri so grozni. Nekateri neumni. Nekateri politično popolnoma nekorektni. Ampak ravno v tem je poanta Balkana, da življenje nikoli ni bilo sterilno.
Organizatorji pravijo, da se bo razstava stalno spreminjala, saj je materiala dovolj za leta novih postavitev. Obiskovalci lahko celo pustijo svoje vice in sodelujejo pri soustvarjanju zbirke. Kar pomeni, da je Bullshit verjetno edini muzej v Sloveniji, kjer lahko postaneš del razstave samo zato, ker si morda med čakanjem na prosto straniščno školjko povedal dobro foro. Ob koncu druženja je Kokelj obiskovalcem dal še zadnje navodilo: »Fotografirajte vse, delite vse, smejte se naglas.«