Na vrtičkarskem območju Rakove jelše, med gredicami, kompostniki in prvimi pomladnimi poganjki, je zadišalo po sveže pripravljeni kolerabni juhi, po lesu in po zemlji. A še bolj je tudi okoliškim vrtnarjem srce zapolnil najstniški smeh. Spomladanski dan 2026, zaključni dogodek evropskega projekta CoFarm4Cities, je namreč minil v znamenju otroške radovednosti, ustvarjalnosti in – kot so poudarili organizatorji – skupnosti.
Šolam zagotovili vso potrebno opremo
Na mali učni urbani kmetiji Rakova jelša, s katero sicer gospodari Mestna občina Ljubljana (MOL), so se zbrali učenci osmih ljubljanskih osnovnih šol, ki so v projektu sodelovali kot pionirji urbanega vrtnarjenja. Kot je pojasnila Lea Stojanović, vodja odseka za razvoj podeželja na MOL (pri njem sodelujeta še kolegici Maruška Markovčič in Maja Šuštarko), projekt ni bil zgolj enkratni dogodek, temveč večmesečni proces, v katerega je MOL pilotno vključila osem ljubljanskih osnovnih šol. To so osnovne šole Vižmarje - Brod, Poljane, Maksa Pečarja, Karla Destovnika - Kajuha, Zadobrova, Dragomelj in Oskarja Kovačiča.
Za vse so uredili šolske vrtove, ob tem pa za mentorje organizirali strokovna izobraževanja s področij vrtnarstva, trajnostne samooskrbe in krožnega gospodarstva. »Zagotovili smo jim vso potrebno opremo – od orodja in zemlje do sadik – ter naredili visoke grede, pri čemer je vsaka šola dobila dve, prve tri pilotne šole pa celo po tri. Poleg tega ima vsaka šola del zemljišča, kar nam omogoča primerjavo pridelave na visokih in nizkih gredah.«
Projekt ni usmerjen le v pridelavo hrane, temveč tudi v širše razumevanje narave. »Otroci se zelo veselijo vrtnarjenja, ob tem pa spoznavajo biodiverziteto, pomen čebel, cvetočih travnikov in pozne košnje. Učijo se, zakaj je to pomembno za ves ekosistem,« dodaja Stojanovićeva.
Pomemben del projekta predstavlja tudi t. i. mala učna urbana kmetija, vzpostavljena kot izobraževalni poligon. »Gre za prostor, kjer imamo 18 nizkih in eno visoko gredo, otroci pa se tukaj učijo skozi prakso in sodelovanje. Dvakrat na leto se srečajo učenci od 1. do 9. razreda, kar spodbuja medgeneracijsko povezovanje in izmenjavo znanja,« še pojasnjuje sogovornica.
Vrt kot učilnica
Tako je učna urbana kmetija za eno dopoldne nadomestila klasični pouk. Šolarji so zavihali rokave, si nadeli rokavice in se podali v dan, ko je bila učilnica kar narava sama. »Poglej, moj krompir bo prvi zrasel!« je samozavestno napovedal eden izmed najmlajših udeležencev, medtem ko je previdno polagal gomolje v za to pripravljeno zemljo. Na vrtnarski delavnici so otroci poleg krompirja sadili še grah in solato ter sejali medovite rastline, ob tem pa spoznavali, da hrana ne raste na policah trgovin, temveč v zemlji, kar zahteva skrb in potrpežljivost.
Le nekaj metrov stran je že zgodaj zadišalo po domači kuhinji. V kuharski delavnici so otroci v skupinah pripravljali preproste, a okusne jedi iz pridelkov z vrta.
V velikem kotlu je nežno brbotala kolerabna juha s krompirjem, popečeni kruhki z zelišči pa so nastajali ob glasnem mešanju, rezanju in seveda pokušini. »Tole sem pa jaz začinila!« je ponosno povedala deklica z leseno kuhalnico v roki. Namen? Preprost: pokazati, da je lahko lokalna hrana okusna in da se ostankov ne zavrže, temveč se jih uporabi.
Lesarska delavnica je pritegnila tiste z nekoliko bolj »gradbeno« žilico. Obnovili so podest drevesne hišice in izdelovali igro jenga iz naravnih materialov. Tisti, ki so prvič prijeli za orodje, so spoznali osnove varnosti pri delu in hitro ugotovili, da je sodelovanje ključ do uspeha. »Drži! Ne, bolj levo!« so si podajali navodila, medtem ko so skupaj sestavljali lesene elemente in je druga skupina žagala leseno desko na manjše kose.
Molža krave, tek z jajci in žaganje debelega hloda
Ko je napočil čas za kmečke igre, se je vzdušje še dodatno razživelo. Tek z jajcem na žlici, skakanje v vrečah, vlečenje vrvi, vožnja s samokolnico in molža krave so poskrbeli za valove smeha. Tu ni šlo za zmago, temveč za gibanje, povezovanje in spoznavanje nekdanjih opravil na igriv način. Prašni čevlji in razmršeni lasje so bili najboljši dokaz, da se otroci zabavajo.
Na območju, kjer so sicer vrtički pogosto prostor tihega individualnega dela, so tokrat ustvarili nekaj drugačnega – skupnost. Skupni kompostnik, skupne gredice in skupni cilji.
»Otroci se tukaj učijo sodelovanja. To je morda še pomembneje kot samo vrtnarjenje,« je dodala sogovornica.
Čeprav se je projekt uradno zaključil konec marca, si vsi vpleteni želijo, da bi zgodba živela naprej. Odziv otrok in mentorjev je namreč izjemno pozitiven. In če sodimo po energiji, ki je prevevala Spomladanski dan 2026, prihodnost urbanega vrtnarjenja v Ljubljani raste – počasi, a vztrajno. Tako kot grah na gredici.