V Ljubljani je več kot 41.000 potresno ranljivih stanovanj, v katerih živi 86.000 ljudi. To so stavbe, načrtovane pred skopskim potresom leta 1963 in uvedbo strožjih predpisov o protipotresni gradnji v nekdanji Jugoslaviji. Posebno problematične so višje stavbe, ki bi ob potresu utrpele večjo škodo, in ravno na te so se osredotočili na Mestni občini Ljubljana, kjer so naročili raziskavo, kako bi lahko povišali potresno odpornost 15 zidanih stolpnic, v katerih je kar 668 stanovanj.
Keber: Življenje v stolpnici je tesnobno
Stanovalci o protipotresnih ukrepih
»Po drugi svetovni vojni je množičnejša uporaba jekla in cementa oziroma armiranega betona omogočila gradnjo višjih stavb z vitkejšimi elementi, ampak znanja o potresnem inženirstvu ni bilo toliko, da bi vedeli, do katere višine in s kakšnimi detajli lahko s takratno tehnologijo gradimo,« je problem predstavila Marjana Lutman, vodja odseka za stavbe in potresno inženirstvo pri Zavodu za gradbeništvo Slovenije, ki je skupaj z arhitekturnim birojem Krištof in filozofsko fakulteto partner pri 110.000 evrov vredni raziskavi potresne odpornosti zidanih stolpnic.
Šele ta raziskava bo precej natančno ugotovila, kaj bi se v primeru močnejšega potresa zgodilo s temi stolpnicami, a že zdaj je jasno, da bi bile posledice bržkone katastrofalne. Po napovedih portala Potrog bi recimo stolpnica na Streliški ulici 1 z 51-odstotno verjetnostjo ob močnejšem potresu 8. stopnje po evropski makroseizmični lestvici (EMS) utrpela zelo resne poškodbe z delnimi porušitvami stropov in strehe ali celo popolno uničenje. Verjetnost, da bi ob močnejšem potresu od nje ostale le ruševine, je kar 14-odstotna. Podobno velja za druge stolpnice iz raziskave, čeprav so nekatere grajene nekoliko drugače in bi se morebiti bolje zoperstavile potresu. A na to bo odgovore dala omenjena raziskava.
Te dni so v zavodu za gradbeništvo ob stolpnicah delali geomehanske vrtine, nato bodo iz nosilnih zidov stolpnic vzeli več vzorcev in jih laboratorijsko testirali. Tako bodo ugotovili, ali so v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja pri gradnji sploh uporabili materiale, ki so bili predvideni v načrtih, in kakšne so njihove lastnosti. Iz podatkov o materialih in temeljnih tleh bodo naredili analize nosilne konstrukcije, na podlagi teh pa predlagali najprimernejšo rešitev za protipotresno utrditev.
Lutmanova pravi, da bodo analizirali po tri možne rešitve za vsak tip stavbe: »Prva rešitev predvideva ohranitev in utrditev konstrukcije, izboljšanje požarne varnosti in energetske učinkovitosti, pri drugi rešitvi bomo za povečanje potresne odpornosti preverili možnost tlorisnega povečanja stavbe z novo obodno konstrukcijo, ki bi prevzela potresno obtežbo, tretja rešitev pa je nadomestitev obstoječih stavb z novimi.«
Ker bi stanovalci v stanovanjih prebivali le v primeru rešitve z obodno konstrukcijo, medtem ko bi utrjevanje nosilne konstrukcije zahtevalo začasno izselitev, se v tem trenutku tak ukrep zdi še najbolj izvedljiv. A tudi v tem primeru so ovire, saj zaradi prostorskih omejitev ni mogoče vseh stolpnic utrditi z obodno konstrukcijo. »Prav tako se lahko izkaže, da obodna konstrukcija ne more biti učinkovita za vse tipe konstrukcij,« pravi Lutmanova.
Če je mogoča, se prizidava splača
Izkušnje s projekti prizidave stavb, pri kateri novi zunanji zidovi prevzamejo potresne sile in na neki način »držijo stavbo skupaj«, že imajo v Studiu Krištof arhitekti. V tem biroju se že nekaj let ukvarjajo s protipotresno utrditvijo blokov na Prulah in Bičevju. Arhitekt Tomaž Krištof pravi, da pri tem načinu utrditve posega v stanovanja tako rekoč ni: stanovalci lahko med izvedbo gradbenih del še naprej stanujejo v njih. »Izplen takšne prenove je veliko večji, saj lastniki pridobijo dodatne površine, dvigalo, lepšo stavbo. Zaradi močnejše konstrukcije je mogoče zgraditi nova stanovanja v novih etažah na vrhu stavbe, s prodajo teh stanovanj pa se pokrije večina stroškov prenove stavbe. Po nekaterih izračunih bi že z vložkom nekaj tisoč evrov vsak lastnik po taki prenovi več kot podvojil vrednost svojega stanovanja,« pravi Krištof o projektih na Prulah in Bičevju, ki pa so – poudarja – drugačni od tistih za stolpnice.
Čeprav je protipotresna utrditev petnadstropnih blokov precej lažje izvedljiva od utrditve 12-nadstropne stolpnice, so prepreke, ki jih srečujejo, številne. »Prva ovira je zbiranje soglasij vseh etažnih lastnikov, medtem ko recimo za energetsko sanacijo stavbe zadostuje, da se z njo strinja 75 odstotkov etažnih lastnikov. Druga ovira je lastništvo zemljišč okoli večstanovanjskih stavb, ki povečini še vedno ni urejeno. Postopki trajajo več let. Tretja ovira pa so občinski prostorski akti, ki so glede sanacije s prizidavo in nadzidavo precej togi, zato bi recimo v konkretnem primeru na Prulah morali sprejeti občinski podrobni prostorski načrt, kar spet vzame dve leti,« opozarja Krištof in dodaja, da se na občini problema zavedajo in so pripravljeni podpreti projekte statične utrditve stavb.
Se pa po drugi strani resnosti problema še vedno ne zaveda veliko etažnih lastnikov problematičnih stavb. »Ko v blokih iz petdesetih ali šestdesetih let prejšnjega stoletja pojasnimo stanje stavbe, pokažemo grafe, zemljevide potresne ogroženosti in študije potresne ogroženosti za podobne bloke, nam stanovalci povedo, da to slišijo prvič. Problem je, da to ni splošno znano, da ni v medijih, da država ljudi ne ozavešča o tem, da za to ni namenjenih evropskih sredstev in da ni primerov, ki bi jih lahko ljudem pokazali, kako se da ta problem rešiti,« problem strne Krištof.
Energetska sanacija prikrila napake
Glede na to, kako močno država promovira energetsko sanacijo stavb, je prav neverjetno, kako malo pozornosti namenja njihovi protipotresni utrditvi. Tako Krištof kot Lutmanova se strinjata, da bi morala država spremeniti zakonodajo, da za celovito prenovo stavb ne bi bilo več treba zbrati soglasij vseh lastnikov. Drugi ukrep je uvedba subvencij za protipotresno utrditev stavb po zgledu energetskih sanacij. Oba opozarjata, da država dela napako, ker tako zelo forsira energetsko sanacijo stavb, ki bi v resnici potrebovale celovito prenovo. »Smo država na potresno relativno nevarnem območju, hkrati smo v preteklosti desetletja gradili konstrukcijsko nezadostne stavbe, ki so danes dotrajane in razpokane. A država promovira zakrivanje teh razpok s toplotno izolacijo. S takim odnosom povsem demotiviramo ljudi, ki že tako težko razumejo, kako resen je problem potresno neustrezne gradnje,« je kritičen Krištof.
Če sogovornika ne skoparita s kritikami na račun države, pa oba podpirata potezo ljubljanske občine, kjer so se odločili zagristi v ta problem. »Zelo pozitivno se mi zdi, da se je občina odločila za te raziskave. Protipotresne sanacije namreč ne morete narediti na pamet, brez odvzema in analize vzorcev konstrukcijskih sten in temeljnih tal ter brez izračunov potresne odpornosti, česar si etažni lastniki sami zagotovo ne bi privoščili. Pomen tega projekta je širši, saj bo njegove rezultate mogoče uporabiti tudi v drugih blokih po Ljubljani. Takih stavb je namreč v mestu po nekaterih podatkih nekaj tisoč,« pravi Krištof.
