Ko smo iz poveličevanja javnega preskočili v poveličevanje privatnega, smo kupe javnega denarja usmerili v končanje cestnega križa, da zdaj prek naše države čim bolj nemoteno poteka tovorni promet na koridorju Barcelona–Kijev, javni prevoz pa smo prepustili ponudbi in povpraševanju. To je zdesetkalo avtobusne linije, železniške proge, ki so nam jih zgradile naše prejšnje države, pa so v letih naše samostojnosti postale enako zastarele, kot je zastarela mentaliteta politike, ki vidi ves smisel državne lastnine v kadrovskem manipuliranju z njo.
Tako so potniki v javnem prevozu postali drugorazredni državljani, saj drugi tir med Divačo in Koprom potrebujemo zaradi luke, ne zaradi bolj ekološkega prevoza ljudi, ki zdaj tičijo na hitrih cestah v prometnih zamaških, namesto da bi se iz Kopra in Maribora v Ljubljano vozili z vlakom. Nato tičijo v zamaških na mestnih vpadnicah in mnogi tudi v središču mesta, ko se prebijajo mimo osrednje ljubljanske avtobusne in železniške postaje. »Razvoj«, ki sta ga bili deležni postaji, ki sta srce javnega prevoza celotne države, sporoča kruto resnico o državi, ki se zdi mrtva, in lahko zgolj upamo, da samo spi, njen severni del pa se pospešeno uči nemščine, da najde prihodnost zase v Avstriji.
Kako nepomembni so pri nas potniki javnega prevoza, nam najbolj jasno kaže semafor, ki stoji na poti na ljubljansko avtobusno in železniško postajo. Ker so na Trgu Osvobodilne fronte vso svobodo že prodali, po njem zdaj teče notranji mestni ring, da morajo potniki 78 sekund čakati pred rdečo, da se jim za 12 sekund prikaže zelena, nakar lahko spet čakajo več kot minuto in četrt na poti na avtobus ali vlak, ki jih bo odpeljal iz Ljubljane. Tam, kjer je bil nekoč prostor za podhod ali nadhod, pa stoji spomenik generala Maistra na konju.
