Najbolj pa se omrežje, ki povezuje Ljubljano v proizvodno enoto za razpečevanje vznemirljivih govoric, pregreje, ko gre za mešanico seksa, droge in najstnikov. Ni tako velikih mest, da ne bi uživala v malomeščanskem zgražanju nad nemoralo in prav tako malomeščanskem zadovoljstvu, da v mestu obstaja razvrat. Ljubljana je po sposobnosti za vzbujanje množične moralne panike velemesto. O tem govore pričevanja pa tudi legende o zgodah in nezgodah slovenskih umetnic in umetnikov z mestnim javnim mnenjem.
Da je ljubljanska mestna knjižnica, pravzaprav njena pionirska enota, ki izdaja priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, dodelila Evangeliju za pitbule Jiřija Bezlaja zlato hruško v znak, da je to branje priporočljivo za mladostnike, je zaradi omrežnega brnenja splošno znana zgodba. Čemu jo pogrevati še tukaj? Pred nami so pasji dnevi, ko se v časopise zavija kisle kumarice in pogrevanje opravičila ne potrebuje. Moj izgovor pa je, da imam za to tudi osebni razlog. Pravzaprav dva.
Prvi je iz leta 1930. Moj oče je izdal roman Človek mrtvaških lobanj, ki popisuje zorenje najstnikov s toliko nazorne spolnosti in politike, da se je zgražalo vse mesto, ki se je v knjigi prepoznalo. Zato so oblasti knjigo prepovedale, očeta pa obsodile na pogojno kazen. Nič ne moti, da je bilo dotično mesto Maribor. Oče je tedaj živel v Ljubljani, in ker ni kazal poboljšanja, so ga že ob naslednji zgodbi vrgli iz službe. K temu so oblast nagovarjali številni varuhi mestne ideološke in spolne morale.
Drugi je iz leta 1967, ko je profesor Šubičeve gimnazije Anton Ingolič previdno iz pokoja izdal Gimnazijko, melodramsko pripoved o tem, kaj vse se zgodi, ko zanosi najstnica. Tega leta sem postal dijak te šole in bral knjigo kot priročnik za orientacijo med karakterji, ki so nas poučevali. Škandal ob izidu je bil velik, posledice pa precej drugačne, saj je pisec dobil Levstikovo nagrado za delo, ki tako dobro ujame ljubljansko mestno vzdušje z vso njegovo moralno malomeščanščino.
Evangelij po Jiřiju spada v to ritmično ponavljanje vznemirjenja, ki ga med mestnim prebivalstvom sproža občutek, da je mladina spregledala, po kakšnem zablojenem razodetju se ljubljanska moralna srenja zgleduje. Ampak dokler jo še vedno zmore do vrelišča razburiti nova slovenska knjiga, Ljubljana ostaja naše najnaprednejše mesto. Razburjenje dokazuje, da se je v knjigi prepoznala in se olajšala tako, da je poskusila svoj greh pripisati knjigi.
