Miniaturne knjige niso zgolj pomanjšana verzija knjig običajnih velikosti, temveč so, od prve črke do zadnje pike, njihova identična replika. Slovanska knjižnica jih v svoji zbirki hrani 3000 iz več kot 50 držav. Pred petnajstimi leti jim je svojo zasebno zbirko podaril profesor in publicist Martin Žnidaršič, ki je pomembno zaznamoval domačo založniško ter bibliotekarsko stroko. S posebnim zanimanjem je miniaturne knjige zbiral in preučeval 35 let ter se uveljavil kot eden največjih zbirateljev v Evropi. Prve takšne knjige so se pojavile že kmalu po izumu tiska. Sprva so bili to predvsem molitveniki, Biblije in druga verska besedila. Kasneje, v 19. stoletju, ki velja za zlato dobo miniaturnih knjig, pa so se začele pojavljati tudi knjige s posvetno vsebino, kot so koledarji, zakoni, slovarji, almanahi, priročniki in celo klasična dela. Glavni razlog, da so takšne knjige sploh tiskali, je bila njihova priročnost, pove Petra Brezinščak, ki v Slovanski knjižnici skrbi za zbirko miniaturnih knjig in se posveča njihovemu preučevanju.
Kot pojasni sogovornica, lahko knjige tako majhnega formata brez težav vzameš s seboj na pot, jih vtakneš v žep, nosiš v torbici, na verižici okoli vratu ali za pasom. »Drugi razlog je bil ta, da so tiskarji z njimi pokazali, kako vešči in natančni mojstri so. Njihova izdelava je bila izredno zahtevna, saj so morali tako drobne črke ročno uliti in vstaviti, potem pa še celotno knjigo ročno vezati. To je zahtevalo res veliko spretnosti in natančnosti. Pa še nekaj je pri tem zelo pomembno – pri tako majhnem formatu so že najmanjše napake takoj opazne.« Miniaturke, kot jim pravi sogovornica, so pogosto služile kot darila, spominki in celo talismani. »Ljudje so verjeli, da jim prinašajo srečo,« pojasnjuje.
Iz usnja in z zlato obrezo
Miniaturna knjiga ima več definicij. V splošnem velja, da je to knjiga, ki po dolžini, širini in debelini ne presega 76 milimetrov. Največja med tovrstnimi knjigami je tako imenovana makrominiaturka, ki lahko meri nekoliko več, tudi do deset centimetrov, medtem ko prava miniaturka meri od 25 do 76 milimetrov. Takšno knjigo še lahko beremo s prostim očesom, čeprav je tisk že zelo droben.
Prvo podjetje, ki je v teh drobcenih knjigah našlo tržno nišo, je bila škotska založba David Bryce and Son. Njihove izdaje odlikuje izjemna kakovost tiska, ki je pri tako majhnem formatu zahtevala vrhunske tiskarske mojstre. Značilna je bila natančna in čvrsta vezava, pogosto iz usnja in z zlato obrezo. Petra Brezinščak nam pokaže primerek ene najbolj znanih in priljubljenih miniaturk iz 19. stoletja, in sicer je to angleški slovar, natisnjen leta 1890 pri omenjeni založbi v Glasgowu. Vezan je v rdeče usnje in ima zdaj že obrabljeno rdečo obrezo. »Presenetljivo je, da vsebuje 13.000 gesel.«
Amulet na bojišču
Naslednja po velikosti je mikrominiaturka, ki je manjša od 25 milimetrov. Te so navadno že tako majhne, da jih ne moremo brati s prostim očesom, razen če se nam posreči ravno prav poškiliti in pod pravim kotom izostriti oko. Ravno zato so bile te običajno opremljene s povečevalnim steklom. Sogovornica nam pokaže svojo najljubšo knjigo iz zbirke v Slovanski knjižnici, ki spada ravno v to kategorijo: »To je miniaturni Koran v arabščini, opremljen z medaljonom in povečevalnim steklom. Vezan je v rdeče usnje z zlatotiskom. Ista škotska založba je te Korane tiskala med letoma 1900 in 1910. Angleška vojska jih je kot amulete dajala svojim muslimanskim vojakom, ki so se borili med prvo svetovno vojno.«
Pozornost so miniaturke znale pritegniti tudi v oglaševalskih vodah. Strokovnjakinja nam pokaže madžarsko knjižico o porcelanu, katere naslovnico krasi pravi porcelan. Domiselno idejo pa je v 90. letih prejšnjega stoletja dobilo tudi eno izmed slovenskih podjetij, ki je na drugem koncu vrvice za čaj namesto lističa pritrdilo drobceno knjigo Ustava v 3 minutah.
Manjše skorajda ne gre?
Tiskarski in knjigoveški mojstri se niso ustavili pri mikrominiaturki. To niso bili amaterji. Petra Brezinščak nam pokaže še zadnjo, ultraminiaturko, ki jo hrani v majhni prozorni vrečki, saj se lahko hitro izgubi. »Gre za molitvenik, natančneje za molitev Oče naš v sedmih jezikih. S povečevalnim steklom bi jo lahko brali, vendar ima bolj kot uporabno predvsem zbirateljsko vrednost. Celotna knjiga je velika toliko kot ena črka v običajni Bibliji.«
Majhne stvarce, ki so identična replika velikih, znajo imeti poseben učinek na človeka. »Na to temo je več študij. Po eni strani nas majhne stvari spominjajo na otroštvo. Pri večini so to prijetni spomini. Po drugi strani se zdi, da gre za svet v malem, za miniaturno različico sveta, ki je obvladljiva, ker je tako majhna, in nam zato vzbuja prijetne občutke,« še pove strokovnjakinja v Slovanski knjižnici.