Skoraj 95-letni upokojeni meteorolog Andrej Hočevar se dobro spominja časov, ko sta se s prijateljem še iz vrtčevskih let, prav tako meteorologom Bojanom Paradižem odpravila na meteorološko postajo na Kredarici. Oba sta bila del prve generacije diplomiranih meteorologov pri nas, kot tudi med prvimi strokovnjaki, ki so ob vzpostavitvi najvišje slovenske meteorološke postaje tam delali. V publikaciji Meteorološka postaja Kredarica 1954–2004 je naveden podatek, da je od avgusta 1954 do februarja 1955 na Kredarici izmenično opazovalo šest meteorologov.
Andrej Hočevar in Bojan Paradiž sta vreme v visokogorju skupaj opazovala in merila konec leta 1954 in Hočevar tudi še januarja in februarja 1955. To je bil čas, ko strokovnjakov, opreme in hrane še niso vozili s helikopterjem, kot to poteka že več desetletij, temveč so morali na težko dostopno Kredarico pešačiti. Prav tako so bili pogoji bivanja v tistih časih na postaji zahtevni, zelo elementarni – »partizanski«, kot jih je opisal Andrej Hočevar.
Že jeseni so na postajo znosili opremo, hrano, pijačo in kurjavo. Zimska opazovalca Hočevar in Paradiž sta se na Kredarico odpravila prvega decembra iz doline Krme, kjer so ju čakali nosači. V toplejših mesecih so tovor prenašali konji, kar pa decembra zaradi snega ni bilo mogoče. Ker ni bilo dovolj nosačev, sta del opreme nosila tudi sama. »Z nahrbtniki smo se odpravili na Kredarico. Nekaj zalog hrane, predvsem suhe, pa zelje in klobase, sva nesla tudi midva. Ponavadi smo šli gor peš in v dolino smučali,« pionirski čas pred več kot 70 leti opisuje upokojeni meteorolog, ki svojo stroko še danes spremlja.
Pošiljanje podatkov vsake tri ure
Meteorologa in nosači so na Kredarico prišli po sedmih urah in Hočevar in Paradiž sta se vselila v postojanko. Meteorološko postajo je Hidrometeorološki zavod RS (današnja Agencija RS za okolje) s podporo planinskega društva Matica, ki je odstopilo del prostora v koči, vzpostavilo avgusta 1954. »Dobili smo mini sobi, v eni sta bila pograd in štedilnik, v drugi pisarna. Opazovanje in merjenje je potekalo na opazovalnem prostoru v bližnji vremenski hišici.« Urnik opazovanja je bil intenziven, od 4. do 22. ure. Dogovorila sta se, da izmenično eden skrbi za opazovanje, drugi za prehrano in kurjavo. Kar tudi ni bila enostavna naloga, saj se je bilo s starim generatorjem iz medvojnega časa, da sta ga zagnala, treba precej truditi. Zahtevalo je spretnost in potrpežljivost.
Generator je polnil akumulatorje, ki so zagotavljali električno energijo za telegrafsko povezavo z Ljubljano in občasno tudi za razsvetljavo. »Podatke smo pošiljali vsake tri ure, od 7. do 22. ure. Vedno smo jih prevedli v mednarodne šifre, to je v skupine po pet številk,« je pojasnil sogovornik ter še dodal, da so podatke hidrometeorološkemu zavodu pošiljali v Morsejevi abecedi, ki se je je naučil na fakulteti na predvojaški vzgoji. Podatke s Kredarice so iz Ljubljane pošiljali naprej v jugoslovanski in od tam v mednarodni prostor.
V neizprosnih zimskih razmerah v visokogorju sta meteorologa za nemoteno povezavo z dolino, ki je potekala pred oddajnika, morala ob vsem paziti tudi na 30-metrsko anteno, ki je bila vpeta v planinsko kočo in steber v višini 10 metrov. »Včasih je bilo zelo divje, zato smo imeli, če je zelo pihalo, od hiše do opazovalnega prostora napeljano vrv.« O močnem vetru na Kredarici pa je pisal tudi v dnevniku. Tako je v zapisu s torka, 24. decembra 1954, navedel: »Danes že ves dan divja strašen veter. Njegova hitrost presega 90 km/h. Veter piha ravno proti meni. Opiram se na cepin, ki ga zasadim skoraj do ročaja v sneg, in se počasi pomikam dalje. Nič zato, če je treba včasih počepniti in se ga z vsemi silami oprijeti, da me ne odnese. Človek rad meri svoje moči z naravnimi silami, da vidi, koliko jim je dorasel.«
Samota v gorah
Andrej Hočevar se je v odmaknjeni koči na več kot 2500 metrih nadmorske višine z zimskim visokogorjem kar nekaj časa soočal tudi sam. Tako kot so se s samoto, sicer v drugačnih razmerah, pa vendar prav tako s civilizacijsko in človeško tišino ter obdani s hrumenjem narave, srečevali svetilničarji. Paradižu se je po slabem mesecu, tik pred prazniki, vnel slepič, zaradi česar se je kljub slabemu vremenu po poledeneli poti odpravil v dolino. Hočevar je ostal in se v samoti dobro znašel. Opazovanje vremena je bilo zanj lepo. »Vsak dan je bil enak, vendar meni se to ni nič vleklo.« Ko sta bila še s Paradižem, sta v prostem času igrala šah. Poleg tega je »on igral kitaro in jaz klarinet, tako da sva imela zabavni program«.
Na Kredarico se je Hočevar, ki se je kasneje ukvarjal s prognozo vremena, še večkrat vrnil, tudi da je pomagal popraviti generator. »Stari generator se je rad pokvaril, in ker sem znal delati z njim, sem šel gor za kak teden, da smo ga popravili,« je povedal meteorolog, ki se je čez čas kot raziskovalec zaposlil na biotehniški fakulteti, kjer je nato postal profesor in se ukvarjal predvsem z agrometeorologijo.
Na Kredarico je šel tudi ob različnih obletnicah meteorološke postaje, največkrat peš. Nazadnje je bil gori s helikopterjem lani spomladi, ob slovesnem začetku prenove višinskega podnebnega observatorija, kjer meritve neprekinjeno potekajo že več kot 70 let.