»Ne zapiram, ker nimam dela, nasprotno. Vendar ko bodo čevlji ponovno iz trajnostnega usnja, bom morda zopet začel delati. To, kar danes prodajajo, namreč težko popravljaš,« je čevljar Aleš Beljan izpostavil to, kar poudarjajo tudi obrtniki z drugih področij. Enako kot je precej upadla kakovost oblačil, velja za čevlje. Med drugim pa tudi za hišne aparate, kar vse prispeva k večji potrošnji.
»Veliko čevljev je narejenih iz umetnih materialov, in ker je vse zalepljeno in stisnjeno, je zamenjava zadrge recimo veliko težja kot pri usnju, ki zadrži svojo formo in ga lahko ponovno lepo sestaviš ter zašiješ. Poleg tega je bilo zadrgo na škornjih zaradi obrabe ali bolj površne nošnje včasih treba zamenjati šele po kakšnih treh sezonah, medtem ko zdaj zdrži le eno,« je potrošniško resničnost stvari v kontekstu svoje obrti predstavil Aleš Beljan, ki ima zadnjih 15 let čevljarsko delavnico pri Kapitlju, medtem ko ta poklic opravlja že 40 let.
Obrti se je izučil od mojstra, ki je imel nekoč čevljarstvo na Starem trgu in zatem nekaj časa na Vodnikovem trgu. »Ko je mojster umrl, sem z njegovim sinom nadaljeval še pet let in nato šel na svoje,« je povedal Beljan, ki ga je za čevljarstvo navdušil znameniti ljubljanski čevljar Vladimir Vodeb. »Poznali smo se in v srednji šoli sem šel med počitnicami v njihovo delavnico, kjer sem spoznal delo. Dejal mi je, da eden od ljubljanskih čevljarjev išče pomočnika, in ker me je to zanimalo, sem šel tja delat,« je svoje obrtniške začetke strnil sogovornik. Ob tem je še opisal popolnoma drugačno obrtniško krajino, ki je nekoč vladala v Ljubljani. »Ko sem začel delati, je bilo na Gallusovem nabrežju v premeru kakšnih 200 metrov okoli deset čevljarjev. Vodeb je bil specializiran za izdelavo novih čevljev, drugi je delal pasove, tretji usnjeno galanterijo … « Pri čemer pa je podoba mesta v tem pogledu zdaj popolnoma drugačna. V središču Ljubljane skoraj ni več čevljarstva in z novim letom bo svojo delavnico zaprl še Aleš Beljan. Čevljarska delavnica pa ostaja pri Knafljevem prehodu.
Namesto klasično v rokah sekundno lepilo
»Dela je torej, kot sem že omenil, še vedno veliko, vendar je težko in slabo. Zdaj imaš v eni roki sekundno lepilo in v drugi krtačo, vmes pa improviziraš. Veliko je lepljenja in za opravljenim delom s svojim znanjem težko stojiš. Naučen sem bil namreč, da mora biti narejeno dobro in vzdržljivo, ne le za toliko časa, da stranka stopi skozi vrata delavnice, kar zdaj težko zagotavljaš,« je okoliščine še ponazoril čevljar. Pojasnil je, kako so postopki popravil dobrih in usnjenih čevljev drugačni, predvsem pa, da tovrstno delo ponuja več svobode in obenem zadoščenja, ko rabljene čevlje vidno osvežiš in jim povrneš življenje. Vendar pa, kot je povedal, tudi cena danes ni več zagotovilo za kakovost, poleg tega se je spremenil odnos do obutve. »Problem je postal tudi, ker ljudje kupujejo všečne čevlje in ne gledajo toliko na kakovost kot na trende, ki se hitro spreminjajo. Prav tako so se spremenili kodi oblačenja in sedaj lahko greš v gledališče tudi v športnih čevljih. Svoje je naredila še pandemija, po kateri so postali udobna oblačila in čevlji še bolj iskani.«
Pomanjkanje pomočnikov
Težava, s katero se je čevljar Beljan tudi srečal, je pomanjkanje pomočnikov. Kot je dejal, jih zelo intenzivno sicer ni iskal, pa vendar je imel na praksi nekaj mladih. A so ostali le po kakšen teden ali dva; ker jih delo ni tako navdušilo, učenja in dela niso nadaljevali. »Zame pa tako ni šlo naprej. Prav tako, če ni tovarn, niti učenje kadra zanje ni potrebno. Mi pa smo te tovarne že skoraj vse zaprli,« je še s prispodobo na izginjanje čevljarskih delavnic opozoril sogovornik. Toda na tak način bomo izgubili mojstrsko znanje, je podčrtal. »Ta krog se bo zaključil, saj se bodo z nami ti prostori zaprli. In če se bo čez leta morda kdo odločil, da bi to počel, ne bo imel nikogar, da bi ga tega naučil.«